»Ne poskušam biti maestro, ampak nekdo, ki je del orkestra. To je izhodišče, iz katerega gradim odnos z orkestrom in glasbo.«

Eno ključnih poslanstev Slovenske filharmonije je spodbujanje slovenske glasbene ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, v tem duhu pa drugi koncert abonmaja SMS z naslovom Nova generacija združuje tri bistvene elemente, ki vsi pripadajo mlajši generaciji in izhajajo iz naše kulturne sredine. Na istem odru se bodo srečali tokratni gost, dirigent Davorin Mori, skladatelj Matija Krečič in pianist Nejc Kamplet. Pred njimi je izjemen spored: Krečičeva skladba Fast Break, Tretji klavirski koncert Sergeja Prokofjeva ter mogočna simfonična pesnitev Richarda Straussa Tako je govoril Zaratustra. Prehod od pianista do dirigenta pomeni najprej spremembo perspektive in odgovornosti. Nekje v enem izmed vaših intervjujev sem prebrala, da ste nekoč slišali, da morate najprej obvladati svojih deset prstov, preden lahko obvladujete cel simfonični orkester — torej desetine in desetine glasbenikov. Kako je ta nasvet oblikoval vaše razumevanje orkestrskega zvoka in kateri ključni trenutki ali mentorji so najbolj vplivali na vaš dirigentski pristop? Ja, ta citat je v bistvu zdaj že kar slaven. Vmes — to je rekel moj profesor za klavir iz Celovca. Dolga pot je od instrumentalista do dirigenta. Želje so hitro tukaj, ampak preden prideš v negotovost, kako dolga pot bo še do tja ... In ko misliš, da si že tam, potem to traja še vsaj deset let. In upam, da bo — mislim, da bo vredno, da bo trajalo še deset ali pa dvajset let, tako kot gledamo te velike dirigente. Ampak, ja, želja je bila pri meni že zelo zgodaj. Izbere se oziroma pojavljati se je začela tam, ko sem bil star okrog petnajst let. V srednjih šolah pa se še ne ponuja učenje dirigiranja; nekako je avtomatsko sprejeto, da ko greš na študij, potem začneš študirati dirigiranje. Jaz sem vseeno bil odločen nadaljevati oziroma začeti s študijem klavirja, sem pa malenkost ciljno izbral Celovec, kjer je bil moj profesor Alexei Kornienko, ki je v prvi vrsti tudi dirigent — morda celo bolj dirigent kot pianist. In sem mu v prvem ali drugem semestru dokaj hitro razložil, da bi jaz zelo, zelo, zelo rad študiral v bistvu dirigiranje in ne klavirja. Potem pa me je pogledal v globoke oči in rekel: »Ja, Davorin, najprej se nauči dirigirati svojim desetim prstom, potem pa boš lahko dobil orkester.« To sem zelo resno vzel. Jaz sem bil zelo, zelo strasten pianist, če lahko temu tako rečem. Zelo, zelo rad sem igral klavir in še vedno zelo rad igram klavir. Klavir mi je v bistvu dal osebnost, če lahko temu tako rečem. Vse to delo sam s seboj v kamrici, ure in ure — v bistvu to, kar vsak instrumentalist preživi sam s seboj. Delaš na sebi, gradiš na sebi, iščeš svoj ton, svojo muzikalnost, potrudiš se dobiti tehniko, med drugim, da ti potem lahko tudi uspe, kar si predstavljaš. Ja, in tako sem v bistvu igral dosti tekmovanj, koncertov, recitalov in te stvari. Ko sem potem zaključil s študijem klavirja, sem si rekel: »Zdaj pa je čas.« In sem potem praktično po šestih ali sedmih letih klavirskega študija šel čisto od začetka na Dunaj ter začel od začetka študij dirigiranja. V bistvu je težko, ker dosti med nami glasbeniki vedno misli: »Ja, zdaj sem pa že prestar ali prestara, da bi karkoli novo začel, ali pa zdaj mi ne bo več uspelo, zdaj se bom pa sprijaznil s svojo srečo.« Ampak v bistvu je zelo pomembno, da človek nikoli ne sme svoje sreče prehitevati. To je en pomemben stavek, na katerega sem dosti mislil. Vse pride ob svojem času. In ko gledaš potem svoje vrstnike, ki so na primer začeli študij kakšno leto prej, dobivajo priložnosti tu in tam, tebi pa še vedno ne gre pa še vedno ne gre ter čakaš in čakaš ... Tako da je to v bistvu moja sreča in nesreča hkrati. Jaz sem zelo, zelo vesel, da nisem dovolj prehitel priložnosti, vsaj pri večjih orkestrih, ker tudi zdaj in za nazaj opažam, da enostavno nisem bil dovolj zrel, znanja še ni bilo tukaj. Tako da sem nekako rekel: vse pride ob svojem času. In evo, zdaj sem star 36 let in sem dobil svojega Zaratustro v Cankarjevem domu, tako da — ja, vse ob svojem času. Upam, da nisem premlad. Odlično ste povzeli te bistvene sestavine, ki jih potrebuje glasbenik: pripravljenost na nove začetke, disciplina, delo na sebi. To so, sklepam, tudi ključne osebnostne lastnosti, ki vodijo do uspešne glasbene kariere, bodisi za instrumentalista bodisi za solista. Če rečeva, da je talent nujen, a ne zadosten pogoj za uspešno kariero, so še kakšne druge sestavine, ki bi jih omenili? Meni je bilo vedno zelo pomembno v komornih zasedbah, ko smo igrali s prijatelji ali pa nasploh, tista socialna plat — da se ljudje med sabo razumemo, da se spoštujemo. To mi je v bistvu skoraj na prvem mestu, ko pridem pred orkester: da poskušam biti zelo človeški, da poskušam vse razumeti, tudi čeprav ne bi smel, in da priznam svoje napake — saj se pač vsi zmotimo. To se mi zdi zelo pomembna komponenta. Sploh, če lahko rečem z drugim stavkom: ne poskušam biti maestro, ampak poskušam biti nekdo, ki je del orkestra, in iz tega potem v bistvu gradim odnos z orkestrom ter z glasbo. Meni se zdi ta točka skoraj najbolj pomembna — da od znotraj navzven gradimo energijo, glasbo in koncertne večere. Spoštovane poslušalke in poslušalci, vračamo se v studio oddaje Svetovi odrov, kjer je moj gost danes dirigent Davorin Mori. Tokratni večer v Slovenski filharmoniji stavi na domačo generacijo ustvarjalcev in poustvarjalcev: skladatelja Matijo Krečiča, solista Nejca Kampleta in vas za dirigentskim pultom. Na kakšen način se povezuje trojica del, ki bodo na sporedu? Ja, to je zelo, zelo dobro vprašanje. Jaz bi morda zgodbo začel tam, ko mi je bil ponujen ta koncert in me je takratni gospod direktor Šarc vprašal, kaj bi jaz rad dirigiral. Sem rekel, da je to malenkost prehitro: »Ne še to, za ta koncert v prvi sekundi nimam odgovora.« Potem sem začel malenkost razmišljati in si rekel, da sem v zadnjem času na splošno — če sem le lahko izbiral — izbiral skladbe, ki bi meni osebnostno prinesle nekaj novega, nekaj osebne rasti, da sam napredujem. In zagotovo bi rad Štrausa, Richarda Straussa, saj teh stvari na študiju nismo delali ogromno, ker je zasedba preprosto prevelika. Vsak teden dirigiramo, vsak teden smo stali pred orkestrom, ampak bolj manjše stvari, ker je to enostavno neizvedljivo. Sem si rekel, da se moram lotiti nečesa takega, sploh pa Zaratustre, ki me že zelo dolgo »srbi«, če lahko tako rečem. Tako da sem se ga že letos januarja lotil, ko sem imel čas na Švedskem, kjer sem tudi zborovodja. Prebral sem celega Nietzscheja v slovenščini, potem še v nemščini — ne celega, samo tisto, kar je bistveno zame. In sem postavil tega Tako je govoril Zaratustra na mesto glavnega dela koncerta. To, da sem izbral kompozicijo Matije Krečiča, pa za tiste, ki me poznajo, ni nič novega in presenetljivega. Matija Krečič je poleg tega, da je verjetno eden mojih najboljših prijateljev — skupaj sva študirala —, nekdo, katerega glasbo poznam tako kot njegove otroke ali kot svoje otroke. Verjetno sem preigral čisto vse, kar je napisal za klavir, ogromno stvari sem posnel z njim, nekaj z orkestrom sem že dirigiral. Tako da je v bistvu njegova glasbena govorica na neki način tudi moja glasbena govorica. Razumeva se odlično, poznam ga odlično, točno vem, kaj misli, in se mi zdi, da je za tako reprezentativne koncerte pomembno, da predstaviš tisto, kar je tvoje. In glasba Matije Krečiča je enostavno tudi moja glasba. Ker pa je Matijeva glasba na neki način zelo ritmična — oba imava rada ritmično glasbo —, sem Prokofjeva začutil kot enostavno najboljšo izbiro, ki se iz Fast Breaka zlije v Tretji klavirski koncert Prokofjeva. Za izbiro solista pa tudi ni bilo treba dosti razmišljati. Nejca Kampleta poznam od takrat, ko je kot majhen deček prišel na glasbeno šolo oziroma na Srednjo glasbeno in baletno šolo Maribor ter Glasbeno šolo Maribor. Bil je odličen pianist; takrat smo vsi z velikimi očmi in odprtimi usti poslušali, kako je obvladoval klavir. Takrat še nismo imeli dosti stikov, ker je bilo med nama enostavno šest let razlike. Zdaj pa, ko smo fantje malo bolj odrasli, se veliko več družimo in sodelujemo. Po nekaj projektih, ki smo jih že imeli skupaj, je bil Nejc zame enostavno tisti pravi. Bil je tudi zelo vesel; skupaj smo imeli že nekaj koncertov. Dosti se vidimo; pri njem sem bil že enkrat glede tega koncerta, pa se bova še dobila, da naredimo res dobro interpretacijo. Nekako se je vse pokrilo, nekako se je vse zlilo skupaj in se mi zdi, da bi ta program s temi ljudmi in s tem orkestrom moral biti en zelo lep ognjemetni večer, če lahko temu tako rečem. Združuje se v celoto, ki presega samo seštevek svojih delov. Po zvočnem premoru se posvečamo osrednji simfonični stvaritvi večera v pogovoru z dirigentom Davorinom Morijem. Cikel Same mogočne skladbe se tokrat predstavlja s pomembnim delom orkestrske literature. Strauss se bo predstavil s simfonično pesnitvijo Tako je govoril Zaratustra. Zaratustra ni mogočen le po svoji slavni uverturi, ampak po izjemno kompleksni strukturi ter po natančni razdelitvi simfonične pesnitve po poglavjih Nietzschejeve znamenite istoimenske knjige, za katero ste rekli, da jo tudi poglobljeno poznate. Kakšna je pravzaprav dramaturška struktura te simfonične pesnitve? Če bi rekel, da jo poglobljeno poznam, morda malo pretiravam. Zelo težko besedilo je to na splošno. Res je, res je, eno izmed kapitalnih Nietzschejevih del. Sem bil zelo vesel, da sem jo v bistvu dvakrat prebral, tudi v nemščini. Nekatere stavbne strukture so mi bile zanimivo bolj jasne v nemščini kot v slovenščini. Kar se pogosto dogaja s filozofskimi deli, sploh s tistimi, pisanimi v nemščini, se mi zdi. Ja, nisem verjel, ampak je tako. Nietzsche je v tej knjigi v štirih delih napisal mislim da približno 80 poglavij. Seveda je ta knjiga navdihnila Richarda Straussa in on je iz te knjige povzel devet delov — tiste, ki so mu bili verjetno najbolj blizu. Čeprav je tudi sam rekel, da ni ena proti ena kopiral besedila in ni poskusil povzeti teh poglavij v glasbo, ampak so mu bila le v navdih. Čeprav jaz ne morem poslušati glasbe ločeno od tega; ko poznam besedilo, enostavno vidim zelo veliko vzporednic. Tista največja in najbolj pomembna ideja te knjige in glasbe je, da moraš biti iskren sam s seboj, vedno delati na sebi in da cilj niti ni pomemben. Vedno stremimo k temu, da bomo boljši in boljši ljudje, da iščemo svojo energijo — tako v negativnih kot v pozitivnih stvareh. Hrepenenja — ko smo že poslušali o velikem hrepenenju — niso samo tiste dobre stvari, včasih so tudi slabše stvari tiste, ki nas spravijo na dobra pota. Res gre za zelo, zelo iskreno glasbeno pesnitev. Jaz imam res občutek, da je izpisana iz globokega srca, iz globoke duše. Najljubši mi je tisti del o onostrancih, ki govori o ljudeh, ki so celo življenje dali za to, da bodo potem na drugem svetu dobili tisto, kar hočejo. V bistvu pa Nietzsche reče, da je življenje takšno, kot je, da moramo biti veseli takšnega, kot ga imamo, in da nam ga ni nihče drug podaril. Torej res iskrena hvalnica življenju kot življenju. In to je zame nekaj najlepšega v tej celi simfonični pesnitvi. Nekako ste že povzeli, kako se prepletata glasba in literatura, glasba in umetnost nasploh. Zakaj pa menite, da je glasba dandanes v teh tehnoloških časih še pomembna? Mislim, da je glasba vedno bila pomembna. Morda je samo malenkost razvrednotena, če bi lahko temu tako rekel. Včasih so ljudje imeli veliko več časa poslušati glasbo. Svet je morda, tako radi rečemo, tekel malenkost počasneje. Na primer — mene vedno znova preseneča ali šokira, ko pomislim, kako so ljudje hodili v opero. Recimo na Dunaju, ko so izvajali Čarobno piščal ena in dve (ki so jo naredili po Mozartovi smrti), so obe operi igrali praktično v istem večeru. To je trajalo med pet in šest ur! Ljudje so si vzeli čas, poslušali, hodili v teatre. To je bil enostavno del zabave ali pa — kako bi temu rekel — glasba je nadomeščala radio ali televizijo. Dandanes imamo z vsemi temi pretočnimi vsebinami čisto vse na voljo. Niti ni treba hoditi v opero, da slišimo, kar hočemo slišati. In tako je glasba postala del vsakdana — del poti v šolo, poti v trgovino, ko se vozimo z avtom —, ne da bi si vzeli tiste minutke ali dve, da bi prisluhnili glasbi. Jaz sem tudi sam pred časom preklopil s CD-jev na gramofonske plošče, tudi zaradi tega razloga, ker glasbe ne moreš dati na premor. Poslušam eno stran gramofonske plošče, se usedem, preposlušam, si vzamem premor, preposlušam drugo in tako dalje. Poleg tega, da lahko debatiramo o zvoku, ljudje malenkost bolj prisluhnejo. Glasba pa bo vseeno vedno ostala in nas bo vedno spremljala. Vedno znova se potrjuje — čeprav pravijo, da mladi ne hodijo v opero in na koncerte —, da na koncu dneva mladi vseeno pridejo na koncert. Morda ko so malenkost starejši in imajo čas, radi pridejo ter se zanimajo za te stvari. Jaz mislim, da klasična glasba ni pred izumrtjem. Kar pa je pomembno in kar leži na nas, je, da to glasbo — če lahko rečem čisto po domače — »prodamo« naprej. Jaz vedno rad rečem: če bi rad slišal Peto Beethovnovo simfonijo tako, kot jo imam jaz rad, v tisti izvedbi, ki jo imam najraje, bom ostal doma in si še enkrat zavrtel tisti CD, ki ga vedno rad poslušam. Tako da sem vedno odprt za nove interpretacije, da poskusimo najti nekaj osebnega v teh kompozicijah. Čeprav zagovarjam tudi to, da smo dirigenti le odvetniki skladateljev. Nismo tisti, kot nekateri rečejo: »Ja, ta dirigent je dirigiral hitreje, ta pa počasneje.« V bistvu mi zagovarjamo tisto, kar piše v notah, in tako bi v bistvu moralo biti. Gre samo za osebni pridih — tisto malo soli in popra, kar naredi jed boljšo. Če bomo delali v tej smeri naprej, se mi zdi, da se ni treba bati, da ljudje ne bi hodili na koncerte in da ne bi imeli klasične glasbe. Lepo pozdravljeni nazaj v družbi dirigenta Davorina Morija. Skorajšnji koncert ponuja odličen pogled v nastajanje glasbene zgodovine. Ob dveh že zdavnaj uveljavljenih klasikih, Prokofjevu in Straussu, stoji delo Matije Krečiča. Tudi Strauss in Prokofjev sta bila ob svojem nastanku za mnoge presenetljiva in drzna. Gospod Mori, kateri so elementi sodobne orkestrske literature, ki določajo, da bo delo preživelo svoj čas in nekoč doseglo status klasike? To je zelo dobro vprašanje — vprašanje za milijon dolarjev, če bi lahko temu tako rekli. Ogromno skladateljev je bilo v klasicizmu zelo popularnih, pa jih danes ne poslušamo. Težko je reči, kaj bo preživelo in kaj ne. Ponavadi je to nekaj inovativnega, nekaj, kar premakne meje. O tem se potem učijo študenti na študiju in je tudi zaradi tega slavno. Dosti moderne glasbe, ki je mi danes sploh ne poslušamo, se izvaja na festivalih za moderno glasbo. Bomo videli, kaj od tega bo dejansko prišlo do občinstva čez 50 ali 100 let. Jaz bi rekel, da so to osebna iskrenost, osebna pot, ki jo skladatelj ubere, prepoznavnost ter glasbeni jezik, ki nam zleze pod kožo, da se potem vedno znova vračamo k njemu. Lahko rečem tako: moderna glasba — jaz tako razmejujem — je narejena oziroma napisana predvsem za glavo. Treba je razmišljati, da jo razumeš in ti je všeč. Na drugem ekstremu imamo glasbo romantike, visoke romantike, ki apelira predvsem na srce in dušo ter te prevzame celostno. In če se v tem modernem času najde srednja pot med srcem in glavo, se bomo k tej glasbi po moje vedno znova vračali. Sem pa imel v zadnjem času priložnost slišati nekaj modernih oper — moram reči, da jaz nisem ravno primer, ki bi ga morali vzeti za merilo, ampak so me vse prepričale. Tisto, kar se danes postavlja na oder in izvaja na koncertih, je odlična glasba. V Sloveniji imamo odlične skladatelje in skladateljice. Morda imamo malo to nesrečo, da smo res majhni. Če nemški ali avstrijski skladatelj nekaj napiše, je trg avtomatično veliko večji. Ameriški skladatelji so pri nas takoj znani, ker je trg ogromen. Morda bi jih morali ravno zaradi tega veliko bolj ceniti in jim dajati še več priložnosti. Včasih je treba kot pri start-upu poskusiti petkrat, šestkrat, sedemkrat — že vsi današnji mladi vedo, da prvi start-up nikoli ne uspe. Tako da bi jim res morali dati priložnost, da poskusijo in naredijo napake, saj so napake del uspeha. Le tako se lahko stvar enkrat zažene in postane uspešna. Seveda imamo tudi v Sloveniji kar nekaj zvenečih sodobnih skladateljskih imen, tako ženskih skladateljic kot moških, kar je pravzaprav novost, saj kanon promovira predvsem moške skladatelje. Me pa zanima, kako lahko dirigenti in orkestri pomagate občinstvu, da dela sodobnih slovenskih avtorjev in avtoric sprejme z enako odprtostjo in navdušenjem kot te velike, preverjene simfonične uspešnice? Ravno sem prebral citat nekega dirigenta, ki je rekel, da se je naše delo od pred 50 ali 60 leti zelo spremenilo. Ne samo, da moramo zdaj zelo kakovostno izvesti dela skladateljev, narediti moramo tudi šov, da je ljudem všeč. Tako da je naše delo postalo zelo zahtevno, če ga vzamemo čisto resno. Še bolj zahtevno, kot je bilo. Še bolj zahtevno, kot je bilo. Meni se zdi, da je moderna glasba zelo zanimiva, če se je lotimo s pravim ščepcem smisla za humor in resnosti. Sploh zato, ker je zelo elastična, stvari se dogajajo ... Včasih je kot kakšna dobra pokušina za naša ušesa, kot dobro vino ali zelo dobra večerja. Podoživimo odlične zvoke in morali bi biti samo malenkost bolj odprti ter se prepustiti temu, kar dobimo. Morda gremo na te koncerte z napačnimi pričakovanji — da bomo slišali Mozartovo Malo nočno glasbo ali Schubertovo simfonijo, ko gremo na koncert moderne glasbe. V bistvu pa gre za nekaj drugega in tudi ta glasba je lahko zelo zanimiva. Kar pa lahko naredimo mi in kar pri nas delamo zelo dobro, je, da skoraj na vsakem simfoničnem koncertu oziroma vsak orkester in vsaka komorna zasedba izvaja slovensko in moderno glasbo. In to je res prava pot. Če že morda kdo reče, da je je preveč, bi sam rekel: dajmo je še malo več! Če bodo ljudje to poslušali vsak dan, jo bodo potem sprejeli s še bolj odprtimi rokami. Kar je danes težko in novo, bo čez dve leti nekaj popolnoma normalnega. Bližamo se zaključku današnjega pogovora z dirigentom Davorinom Morijem. Naslov koncerta Nova generacija odpira tudi širše vprašanje prihodnosti koncertnih odrov in domače poustvarjalnosti. Gospod Mori, vodenje tako obsežnih programov s strani mladih domačih ustvarjalcev dokazuje, da je poslanstvo Slovenske filharmonije pri podpiranju mladih ključno. Kje vidite osrednjo nalogo svoje generacije? Gre predvsem za svežo interpretacijo železnega repertoarja ali za nepopustljivo umeščanje slovenskih del na redne sporede, kar ste pravzaprav že omenili? Jaz bi rekel oboje. Pomembno je, da slovenska dela izvajamo redno in z velikim veseljem — sam to delam z velikim veseljem. Poleg tega pa iščemo novo pot, sveže interpretacije starih del. Poslušalke in poslušalce bi res povabil, da pridejo na koncert. Čeprav vem, da je Tako je govoril Zaratustra eno tistih del, pri katerih vsi slišijo začetek, potem pa ne več ... Ampak tudi pod tistim dveminutnim začetkom je zadaj neverjetna glasbena kompozicija — zelo iskrena, ki govori točno o tem, kar si vsi želimo: biti vedno boljši človek, bolj iskren. Glasba je zlita z nami, tako zelo je iskrena. Iskren poskušam biti tudi sam na odru, se s svojimi čustvi vedno odpreti ter poslušalkam in poslušalcem pripovedovati tisto, kar čutim v glasbi. Če bomo delali tako — v to sem prepričan —, bomo skupaj s skladatelji in skladateljicami vedno stremeli k temu, da smo na pravi poti in delamo še boljše. Za slovensko glasbo, klasično glasbo in obisk koncertov se po mojem res ni treba bati. Maestro Davorin Mori, najlepša hvala za pogovor in uspešno izvedbo koncerta vam želim. Najlepša hvala. Hvala za povabilo.

Davorin Mori, dirigent in pianist mlajše generacije, je pred drugim abonmajskim koncertom cikla SMS Slovenske filharmonije gostoval v oddaji Svetovi odrov.