»Telo je definitivno stična točka, ki povezuje šport in umetnost – disciplina, osvajanje tehnik, veliko odrekanja … A še pred telesom ju povezuje sam koncept igre: igramo nogomet, igramo dramsko igro, igramo instrument ali v filmu.«
22. 09. 2026 ob 09:22
To so besede Petra Baroša, direktorja kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma, ki je v 37. oddaji cikla Svetovi odrov razmišljal o novi sezoni koncertov in prireditev naše največje kulturne ustanove.
Letošnja sezona v Cankarjevem domu poteka pod geslom Stvar kulture. Stvar kulture je pojem, ki zadeva prav vsakogar izmed nas – najsi gre za večjega ali manjšega ljubitelja umetnosti in ustvarjalnosti ali pa za nekoga, ki ceni složnost v medosebnih odnosih in duha skupnosti; človeka torej.
Začniva udarno, kot pritiče današnjemu času. V lanski oddaji ste rekli, da živimo v svetu, kjer nas ves čas silijo k uporabi telefonov, k komentiranju in k prerekanju. In kultura, umetnost ter prizorišča so tisti prostori, ki morajo braniti to pozicijo, to demokratičnost. Mislim, da je to, kar se mene osebno tiče, eden ključnih lajtmotivov našega dela v prihodnje.
Letošnja sezona se imenuje Stvar kulture. Kaj je pravzaprav Stvar kulture? Zakaj so kultura, umetnost in ustvarjalnost danes tako ključni pojmi? Na nek način se ta slogan navezuje na tisto, kar je bilo izrečeno prej oziroma kar ste povedali prejšnje leto.
Ja, ali pa univerzalno v smislu sporočilnosti. Se pravi, da Stvar kulture navsezadnje ni samo motiv letošnje sezone, ampak tudi nekaj, kar predstavlja profil Cankarjevega doma kot takšnega tudi v prihodnje. Stvar kulture se neposredno navezuje na to, kar je bilo izrečeno: kulturno prizorišče kot branik, kot zaklonišče pred svetom, za katerega lahko rečemo, da je kar malce ponorel. V kontekstu Cankarjevega doma je Stvar kulture predvsem nekaj, s čimer se Cankarjev dom poistoveti – tako na ravni programa, ki ga pripravlja (s tem želimo sporočiti širino in kakovost programa za naše obiskovalce), po drugi strani pa gre tudi za etični moment. Stvar kulture je nekaj, kar želimo v Cankarjevem domu gojiti tako med zaposlenimi v našem zavodu kot seveda v odnosu do ustvarjalcev, ki pri nas gostujejo, in ne nazadnje absolutno do občinstva, ki je pravzaprav to jedro, zaradi katerega vse skupaj obstaja.
Sam slogan Stvar kulture pa cilja še na nekaj več: na ugotovitev, da je kultura nekaj, kar nas ves čas obdaja, pa se morda kot družba tega ne zavedamo dovolj. Vsi na nek način gledamo filme, pa se morda premalokrat vprašamo, kakšen je proces, da nek film nastane, koliko ljudi je vključenih, koliko sredstev je navsezadnje potrebnih ter koliko podrobnosti in malih pozornosti je treba, da nastane enourni ali uro in pol trajajoč film, ki ga pogledamo, si ustvarimo vtis in gremo z življenjem naprej. Stvar kulture je nekaj, s čimer želimo kulturo in umetnost močneje predstaviti znotraj vsakdanjega družbenega življenja.
Ko omenjate to krovno dojemanje slogana Stvar kulture – pravzaprav gre za nadpomenko umetnosti.
Ja, seveda, umetnost kot taka je v vsem svojem obsegu vključena, gre pa seveda tudi za bistveno več.
Kako pa ocenjujete preteklo sezono in česa si obetate v tej, ki je pred nami?
Vsak dan in vsako sezono Cankarjevega doma vedno ocenjujem po enem zelo preprostem načelu: ali nam uspeva doseči tako imenovani trikotnik zadovoljstva. Se pravi zadovoljstvo umetnikov, ki pri nas gostujejo, zadovoljstvo občinstva, ki obiskuje prireditve, in ne nazadnje tudi zadovoljstvo naše ekipe. To so trije dejavniki, ki preprosto morajo biti povezani. V kolikor kateri koli od teh treh ni zadovoljen s tem, kar se v danem trenutku v Cankarjevem domu dogaja, to vpliva na vse ostale. To je formula izjemnega pomena, ki jo praktično preizkušam na vsakem dogodku, ki ga obiščem, in pri vsaki sezoni, ki jo predstavljamo. To je dejavnik, ki ga bom seveda upošteval tudi v prihodnje. Če sklenem: od vsake sezone pričakujemo čim bolj kakovosten program v čim boljši izvedbi in seveda čim bolj polne dvorane naših prizorišč.
Zelo zanimiv pojem se mi zdi ta trikotnik zadovoljstva. Kako ste prišli do zamisli za tovrstno ocenjevanje?
Ne vem, ali je ravno splošno uveljavljen kot tak, ampak dejstvo je, da gre za tri neločljivo povezane komponente. Če te med seboj ne delujejo, pridemo do rezultata, s katerim ne moremo biti zadovoljni.
Pomembno se mi zdi, da v resnici nagovarjate tudi zadovoljstvo zaposlenih, zadovoljstvo ekipe. Zdi se mi, da v tem turbokapitalističnem svetu, v katerem živimo, v zadnjem času vse manj pomislimo na ljudi, ki dejansko izvajajo določen program – torej ne le na umetnike in občinstvo, ampak tudi na zaposlene. To se mi zdi zelo pomemben vidik.
Če dodam še praktični vidik: ko umetnik pride v hišo, je naš zaposleni prvi, ki ga ta umetnik sreča. Ta prvi vtis je izjemno pomemben za to, kako se bo zadeva razvijala v prihodnje. Kar si želimo, je, da umetnik stopi na oder zadovoljen s pogoji dela, ki mu jih pripravimo. To je navsezadnje potem tudi tisto, kar prenese na občinstvo.
Spoštovane poslušalke in poslušalci, vračamo se v studio oddaje Svetovi odrov, kjer se o novi sezoni Cankarjevega doma pogovarjava s Petrom Barošem. Kultura niso le zvoki in gib na odru, ampak tudi kritična misel, diskurz in premislek o času, v katerem živimo. V programu Cankarjevega doma opazno mesto zasedajo filozofski ciklusi, literarni večeri, debate in raznovrstni pogovorni programi s področja humanistike in literature. Zakaj je Cankarjev dom danes tako pomemben kot javni prostor, kjer se stikajo filozofija, literatura ter odrska in glasbena umetnost, ter kakšno vlogo ima diskurz pri razumevanju našega vsakdana?
Glede na to, da Cankarjev dom po svojem osnovnem poslanstvu skuša zajeti celotno paleto tega, kar ustvarjalnost predstavlja, je področje literature (se pravi leposlovja) in po drugi strani humanistike (ki se na literaturo navezuje preko drugih tem) praktično neizogiben del tega kroga. Posebnost tega tako imenovanega diskurza v našem kontekstu pa je ta, da medtem ko pri drugih umetnostih obiskovalec zaseda relativno pasivno pozicijo gledalca oziroma poslušalca v avditoriju ter se skozi svoj intimen doživljaj opredeljuje do tega, kar vidi in sliši, je diskurz tisto področje, kjer poslušalec oziroma obiskovalec dobi bistveno pomembnejšo vlogo. Dejansko se lahko vključuje v samo debato in posvet, ima možnost izraziti svoje stališče ter postavljati neposredna vprašanja. Skratka, postaja eden izmed akterjev – ne dobesedno na odru, je pa njegova vloga zelo podobna tistemu, ki je na odru in določene ideje predstavlja. Postane tkivo, ki se vplete v samo dogajanje.
Katere vsebine letošnje kritične misli pa bi veljalo najbolj izpostaviti – tako na uprizoritvenem kot na koncertnem polju in področju predavanj?
To je na nek način zelo zahtevno vprašanje, ker bi lahko rekli, da se večina umetniške izkušnje tako ali drugače opredeljuje do okolice, ljudi in sebe ter se umešča v širši kontekst. Če pa bi izpostavil nekaj tistih, kjer je to še toliko bolj izrazito, bi morda omenil uvodni dogodek našega sodobnoplesnega in gledališkega cikla Veličastni – predstavo Brezoblično telo plesnega ansambla M&Dance v sodelovanju s skupino Silence in Simfoniki RTV Slovenija. To je zelo eksplicitno izkazano v sami zgodbi predstave, ki se opredeljuje do giba telesa v relaciji do umetne inteligence, kar je danes izjemno zanimiv pojem.
Nato bi veljalo izpostaviti naš januarski wagnerjanski dvojček: na eni strani bo v kontekstu Veličastnih uprizorjena Wagnerjeva opera Tannhäuser, nekaj dni zatem pa bo Wagner predstavljen še v obliki, kot nam jo bo pripravila zasedba Laibach. V kontekstu Wagnerja oziroma te konkretne opere lahko opazimo avtorjevo željo po predstavitvi tega, kar je na eni strani želja posameznika in na drugi družbena norma, ki tega posameznika omejuje. Pri Laibachu pa – saj ne bi bili Laibach, če ne bi vse skupaj dvignili še za potenco višje – so se osredotočili na Wagnerjevo figuro v času nacizma in po drugi strani na džez kot glasbo, ki je bila v tem obdobju prepovedana. Spajajo torej dve navidez nezdružljivi prvini.
Na področju resne glasbe znotraj Zlatega abonmaja velja izpostaviti koncertno predstavo Egmont. Gre za posvetilo Beethovnu, ki naslednje leto praznuje 200. obletnico smrti, in je nova zgodba, ki nizozemskega grofa Egmonta postavlja v konflikt s španskim kraljem. Tukaj gre v bistvu za boj posameznika oziroma entitete, kot je suverenost naroda, nasproti oblasti, ki jo predstavlja višja instanca.
Kot že omenjeno, se na področju literature in humanistike vse vsebine tako ali drugače navezujejo na diskurz ter komponento odnosa do družbe in sveta. Tukaj bi izpostavil cikla: Kritični kabaret, ki se v celoti posveča predstavljanju večjih mednarodno prepoznavnih imen s področja humanistike, in pa cikel Literarne ekokrajine, kjer se posvečamo literarnim delom, ki izpostavljajo problematiko podnebnih sprememb, odnose človeka do narave in podobno. Znotraj literarnih in humanističnih programov so zelo pomembni tudi pogovori z Arnejem Hodaličem ali z dr. Ivanom Šprajcem z antropološke in zgodovinske plati. Projekt, ki ga moram na tem mestu vsekakor omeniti, pa je tudi razstava o Srečku Kosovelu Kozmos Kosovel. Tu lahko v celoti povzamemo kontekst Srečka Kosovela kot mladega človeka, ki se je opredeljeval do tega, kar ga obdaja. Zelo zanimivo je videti, da so njegove ideje in misli še danes tako zelo aktualne.
Ko omenjate aktualnost – na začetku tega odgovora ste omenili tudi odnos do umetne inteligence. Kako pa gledate na človeško vpletanje umetne inteligence v snovanje umetniških in drugih projektov?
To bom razumel kot osebno vprašanje – kako sam to dojemam. Rekel bi, da je na eni strani povsem upravičen strah na različnih ravneh kreativnih poklicev, da bo umetna inteligenca vplivala na njihovo delo in na kakovost izdelkov, ki bodo predstavljeni javnosti. Po drugi strani pa na zadevo gledam tudi kot na vrsto motiva. Zgodovinsko gledano smo se večkrat znašli v položajih, ko se je postavilo vprašanje, ali nas bo določena tehnologija spremenila na način, da se bo spremenilo samo jedro tega, o čemer se pogovarjamo. Pa se je večkrat izkazalo, da so znali umetniki tovrstna orodja na konstruktiven način vključiti v svoje ustvarjanje. Ostajam optimist v tem smislu, da bo umetna inteligenca orodje, ki bo iznajdljivim umetnikom omogočilo še en korak naprej.
Po zvočnem premoru nadaljujeva raziskovanje stičišč, ki na prvi pogled morda delujejo presenetljivo. Gospod Peter Baroš, v sodobni družbi pogosto ločujemo telesno od duhovnega, šport od umetnosti. Oboje pa zahteva izjemno disciplino, vrhunskost, predanost, delo s telesom ter ustvarja močna skupnostna čustva, navdušenje, kohezijo in strast. Kako v Cankarjevem domu združujete ideje med športom in umetnostjo – najsi gre za vrhunske plesne predstave, performanse ali tematske pogovore o misli in telesnosti? In kaj se lahko šport in umetnost naučita drug od drugega?
Govoriva o programskem ciklu znotraj bogatega programa, ki se konkretno navezuje na povezovanje športa in umetnosti. Na nek način je to povezano s tem, o čemer sva govorila prej. Če želimo kulturi dati večjo vlogo v vsakdanjem družbenem življenju, jo moramo začeti postavljati v kontekst drugih družbenih registrov in praks. Za te se na koncu izkaže, da obstaja veliko podobnosti in sorodnosti ter da imajo ljudje, ki imajo radi šport, morda radi tudi kulturo, ko ugotovijo, za kakšne oblike doživljanja gre – še posebej Slovenci kot izrazito športen narod.
Telo je definitivno stična točka, ki povezuje šport in umetnost: disciplina, osvajanje tehnik, veliko odrekanja, poškodbe ... Vse to je del življenja baletnega plesalca ali plesalke kot tudi profesionalnega športnika. Tudi pri glasbenikih je značilno, da je telesna tehnika tista, ki jo morajo osvojiti in ki predstavlja omejitev glede tega, kaj je na instrumentu možno zaigrati – tako kot v športu obstaja fizična omejitev glede rezultatov, ki jih je mogoče doseči.
Tisto, kar je še pred samim telesom – korak nazaj – in kar povezuje umetnost ter šport, pa je sam koncept igre. To bo zelo zanimivo tudi v pogovoru, ki ga boste imeli z umetniškim direktorjem APT Novo mesto Matjažem Bergerjem in gospodom Aleksandrom Čeferinom, predsednikom zveze UEFA, kjer se boste pogovarjali o samem konceptu igre. Igra je tisto, kar združuje oboje: igramo nogomet, igramo dramsko igro, igramo instrument, igramo v filmu ...
Igra se otrok, umetnost in ustvarjalnost sta igra, igra je bila od nekdaj.
Tako. To je osnovni element. Ker gre za kodificirano igro z določenimi pravili (v nekaterih oblikah bolj izrazito, v drugih manj), je prav to tisto, kar veli umetniku ali športniku, da mora svoje telo izuriti do maksimuma, v kolikor želi doseči določen rezultat. Kaj se lahko umetnost in šport naučita drug od drugega? Poznamo veliko športov, ki so izrazito umetniški: umetnostno drsanje, skoki v vodo, smučarski skoki ... To so športi, kjer se estetski element dejansko ocenjuje. Na drugi strani poznamo umetnosti, ki so zelo fizične, kot sta ples in glasba. Sam se kot vodja enote znotraj Cankarjevega doma več naučim od športnih trenerjev kot od korporativnih vodij. Vloga športnih trenerjev je v tem, da so motivatorji ter ljudje, ki morajo najti ravnovesje in uigranost ekipe, v kateri so določeni posamezniki medijsko izpostavljeni kot zvezde, drugi pa malo manj. Nekaj podobnega je na polju umetnosti: kako doseči kohezijo, ki je ključna za doseganje rezultatov – bodisi v umetnosti bodisi v športu.
Lepo pozdravljeni nazaj v družbi Petra Baroša, direktorja kulturno-umetniškega programa Cankarjevega doma. Mladi niso le občinstvo prihodnosti, ampak aktivni snovalci kulture sedanjosti. Cankarjev dom v svojem izobraževalnem in mladinskem programu ne ponuja le predstav, temveč ustvarja varen prostor za raziskovanje, empatijo in kritični razmislek. Gospod Baroš, kako danes pritegniti mlajše generacije, ki odraščajo v svetu hipnih digitalnih dražljajev, ne da bi pri tem delali umetniške kompromise? Kako skozi mladinske programe spodbujate njihovo ustvarjalnost in zakaj je vzgoja mladih poslušalcev ter gledalcev v resnici neposredna stvar kulture?
Če najprej odgovorim na prvi del – kako mlade prepričati, da se kulturno udejstvujejo: odgovor imamo ves čas na dlani. Gre predvsem za izziv, kako jih spraviti na kulturno prizorišče. Vsaka predstava v Cankarjevem domu se začne z glasom: »Prosimo, izklopite svoje telefone, uživajte v prireditvi in to omogočite tudi drugim.« Mislim, da je ključno mlademu človeku predstaviti, da se začne zavedati svoje okolice in da je kot posameznik mogoč le, v kolikor na enak način to omogoča drugim.
Torej: njegova svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.
Točno tako. Omenjene so bile tudi raznorazne digitalne tehnologije, ki jih mladi uporabljajo. Tukaj je ključni motiv, da je treba tovrstne tehnologije na primeren način vključevati – bodisi v same kreativne procese bodisi na način, kako mlade privabiti v našo sredino.
Kar pa zadeva mlade kot neposreden element Stvari kulture, pa smo se tega že dotaknili. Otroška igra je ključni vzgojni element, ki poteka predvsem skozi posnemanje. Otroci se učijo skozi posnemanje vedenja svojih staršev, igrajo določene vloge in situacije. Ta igra je povezana z magičnostjo in katarzičnostjo, ki sta prisotni tako v športu kot v kulturi. Ravno zaradi tega je element igre izjemnega pomena pri približevanju kulture in umetnosti mladim, predvsem otrokom. Prej sva se pogovarjala o športu in umetnosti na ravni tekmovalnega športa ali vrhunske umetnosti, po drugi strani pa govorimo o ljubiteljski kulturi ali rekreaciji ...
... ki je pravzaprav odskočna deska in zbiralnik.
Tako. Če pogledamo otroka: njegovo osnovno gibanje je tek, kar je zelo športno ...
Tek in ples.
Tako. Na drugi strani pa je njegovo osnovno izražanje in učenje posnemanje, kar je spet kulturno-umetniški element. Zaradi tega šport in kultura predstavljata izjemno pomembno izhodiščno točko za socializacijo otroka. V našem kulturno-umetniškem programu posvečamo izjemno veliko pozornosti pripravi vsebin s področja kulturno-umetniške vzgoje za mlade. Pri tem je ključno, da smo poleg kakovosti vsebin pozorni tudi na njihovo primernost in ustreznost, zato vse te vsebine nastajajo v sodelovanju s strokovnjaki s področja pedagogike.
Počasi se bližava zaključku današnjega pogovora. Gospod Peter Baroš, konec leta v Cankarjevem domu vedno prinaša poseben praznični utrip, obenem pa je to čas refleksije in pogleda v prihodnost. Kaj pripravljate v letošnjem novoletnem programu in katere dogodke zadnjih decembrskih dni bi izpostavili?
December je pri nas resnično zelo buren in pester mesec. V tem mesecu se predstavijo praktično vsi oddelki našega kulturno-umetniškega programa. Če na hitro preletim določene vsebine: kot vsako leto ste vljudno vabljeni na koncerte Vlada Kreslina, ki je ob zaključku leta že stalno zapisan v našem programu. Zelo zanimivo bo v zadnjih treh dneh decembra, ko pri nas gostuje baletna predstava Pepelka v izvedbi HNK Rijeka. Zanimiv bo koncert glasbe sveta pevke Soavoje, ki prihaja z otoka Réunion v Indijskem oceanu in nam bo predstavila kulturo kreolskega petja ter glasbe.
V kontekstu umetnosti in športa vabimo na predstavo Jezik kopačke, kjer bomo spoznali zgodbo mladega nogometaša, ki se poda v svet in večji klub, ter kaj vse to prinese s seboj. Zelo se veselimo, da bomo predstavili nekaj vsebin tudi za bolj nišno, butično publiko – prihaja predstava Fuga za narod Bojana Jablanovca in kolektiva Via Negativa. V kontekstu abonmaja Veličastni bo s predstavo Moj neumetni, nevedni korak gostoval koreograf Christos Papadopoulos s svojo zasedbo. Ljubitelji filma bodo prišli na svoj račun z nemim filmom Zorov sin, ki bo pospremljen z živo glasbeno spremljavo Andreja Goričarja.
Za mlade, ki si želijo klasično glasbo spoznati na drugačen način, bo na voljo predstava Klasični Artač. Prav tako bo za mlade na voljo še veliko drugih vsebin, kot je predstava Veveriček posebne sorte po motivih Svetlane Makarovič. Na področju humanistike bo izjemno zanimiv pogovor Arneja Hodaliča z dr. Lenartom Škofom na temo Indije kot stičišča bogov, tradicije in različnih kontrastov. Gostovala bo tudi Mateja Stararič s še eno športno predstavo Leteči Kranjec. Znova bo nekaj za ljubitelje nišnih, eksperimentalnih zvočnih praks: Zvokotok Gesta brez središča – glasbeni performans Tomaža Groma, ki se bo posebej navezoval na Srečka Kosovela.
V celotni sezoni se veliko posvečamo Srečku Kosovelu, saj mu je posvečeno nacionalno Kosovelovo leto 2026. Ne nazadnje je tu tudi razstava Kozmos Kosovel, za katero mislim, da jo morajo videti vsi. Razstava bo odprta vse do maja naslednjega leta.
Odlično. Če potegneva črto pod geslom Stvar kulture in pogledava naprej: kakšna pa je vaša osebna vizija za program Cankarjevega doma oziroma za Cankarjev dom v celoti v prihodnjih sezonah?
Na nek način se bom vrnil k tistemu, s čimer sva začela: k tako imenovanemu trikotniku zadovoljstva kot mojemu motivu na vsakodnevni ravni, ko prihajam v to hišo. Kar se tiče dolgoročnejših vizij, pa je ta povezana predvsem z večjo mednarodno prepoznavnostjo in umestitvijo Cankarjevega doma. Verjamem, da imamo pogoje dela in kakovost, s katerimi bi lahko našo hišo postavili med osrednja mednarodna kulturna prizorišča. To je pomembno predvsem zato, ker s tem odpiramo vrata do še boljšega in mednarodno pomembnejšega kulturnega programa za našo publiko.
Ključne besede: Peter Baroš, Cankarjev dom, Stvar kulture, Svetovi odrov, Klasik Radio, nova sezona Cankarjevega doma, kultura, umetnost, kulturno-umetniški program, Cankarjev dom Ljubljana.
