Onidan sva se z V., prijateljico, ki že vse življenje deluje kot samozaposlena v kulturi, pogovarjali o tem, kako pomembno je, da se kultura in umetnost razvijata kontinuirano. Govorili sva o nujnosti razgibanosti - naj mi bo dovoljeno, da si izposodim prispodobo s področja znanosti - biotsko raznovrstnega ekosistema - mešanice institucionalnega in neinstitucionalnega, mladega in starega. Kakor pravijo, da se celotno vesolje zrcali v kapljici vode, se lahko tudi znotraj ene same pojavnosti prikazujejo dobre prakse, ki združujejo raznovrstne vidike trajnega razvoja umetniškega polja. Na otvoritvenem koncertu sezone Slovenske filharmonije z naslovom Katarza so na oder prihajali glasbenice in glasbeniki – eden za drugim, v številčni zasedbi, potrebni za izvajanje tako monumentalnega dela, kot je Mahlerjeva 10. simfonija. Prihajali so zelo mladi izvajalci, najbrž še študentke in študenti Akademije za glasbo ter samozaposleni v kulturi, pa tudi pripadniki starejše generacije, morda tik pred upokojitvijo, in vsi tisti vmes. Vsak izmed njih je imel za sinočnji večer točno določeno nalogo, do potankosti pripravljen in zvaden del nastopa. Pod vodstvom šefa dirigenta Solomnišvilija so iz koncertne izkušnje pričarali doživetje – pravzaprav, če parafraziram zapis Gregorja Pompeta v koncertnem listu, so destilirali ljubezen v glasbo - in obratno. Ta je za uro in pol združila ljudi z vseh vetrov v čvrsto skupnost, ki se je skupaj podala na katarzično potovanje skozi petinsedemdeset minut trajajočo Mahlerjevo poslednjo, nedokončano mojstrovino. Zaključili sva s prijateljico onega dne, da se cinizmu, ki se vsakomur izmed nas, ki na tak ali drugačen način (so)delujemo v umetnosti, občasno pritajeno izmuzne skozi stisnjene zobe, pač ne gre povsem izogniti. A skupna izkušnja kulturnega dogodka, na katerem se lahko vsakdo - tako na odru kot v občinstvu - vsaj za trenutek zamisli, ozre okoli sebe in se poistoveti z videnim, slišanim ali občutenim, je neprecenljiva dragocenost, ki jo je potrebno varovati in občudovati. Če se vrnem na začetek, k polju znanosti, se ne morem izogniti misli, da je spoznavanje sveta skozi umetnost, umetniško raziskovanje neobhodno. Potrebujemo ga, da ohranjamo medsebojno spoštovanje ter uvidimo in cenimo razlike med nami. Metodologija umetnosti je v resnici vzporedna metodologiji znanosti, obenem pa imata skupen rezultat: modele razumevanja sveta, obče dobro in to, kar je najbrž najbolj bistveno – katarzično spoznanje, da na koncu koncev vsakega od nas, naj se pišemo Mahler ali pa Novak, preveva isto občutje. Občutje, da smo ljudje, ki se jim dogaja življenje – z vsemi purgatoriji, ki jih prečamo na svoji poti, pa četudi prav vsake podrobnosti še ne razumemo. V. je imela prav, ko je rekla: ljudje potrebujemo umetnost, umetnost pa potrebuje raznolikost.Ana Pandur
Ključne besede: Slovenska filharmonija, Katarza, otvoritveni koncert nove sezone, Mahler, Gustav Mahler, 10. simfonija, Mahlerjeva Deseta simfonija, Kahi Solomnišvili, Slovenska filharmonija koncert, nova sezona Slovenske filharmonije, klasična glasba, koncertna kritika, umetnost in kultura, Ana Pandur, Klasik Radio
