»V ansamblu vlada zelo dobra energija, vlada želja po napredku, želja po muziciranju ... To so zelo dobra izhodišča, da v naslednjih letih dejansko dosežemo nekaj novega.«

16. 09. 2026 ob 12:13

V 36. oddaji cikla Svetovi odrov je gostoval novi umetniški direktor Zbora Slovenske filharmonije, dr. Borut Smrekar, strokovnjak z obsežnimi izkušnjami tako v polju glasbe kot produkcije in vodenja, dolgoletni dirigent, muzikolog, pravnik in pronicljiv poznavalec zborovske pokrajine pri nas. Ker smo Slovenci prava zborovska velesila, dobro vemo, da je zborovsko petje ena najbolj skupnostnih in obenem najzahtevnejših glasbenih oblik. Glas kot najstarejši človeški instrument je v sozvočju z drugimi orodje za ustvarjanje bogatih barv, harmonij in globokih čustvenih izrazov.

Kot izjemno vsestranska osebnost ste diplomirali tako na Pravni fakulteti kot na Akademiji za glasbo iz klavirja in dirigiranja, kasneje pa tudi doktorirali. Pojdiva za korak nazaj, preden stopiva naprej. Mi lahko, prosim, zaupate, kako se je vse skupaj začelo in kako sta se prepletla svet prava in zborovskega dirigiranja?   Z zborovsko glasbo sem se neposredno srečal med študijem dirigiranja, ko me je moj profesor Anton Nanut prosil, ali bi prevzel vodenje Akademskega pevskega zbora Vinko Vodopivec. Tam sem bil dve leti. Vmes sem začel peti tudi v Komornem zboru Radija Slovenija, kasneje pa sem tam deloval kot repetitor. To se je nato nadaljevalo pri magisteriju; po starem sistemu sem v Ljubljani magistriral iz vodenja zbora.   Še kasneje, po zaključku študija v tujini, je bila moja prva služba oziroma prvi angažma vodenje zbora Opere in baleta v Ljubljani. Potem sem se ukvarjal z drugimi dejavnostmi. Z zborom sem se neposredno spet srečal pred nekaj leti, ko me je takratna direktorica Slovenske filharmonije, magistra Marjetica Mahne, povprašala, ali bi prevzel umetniško vodenje zbora. Tam sem bil nekaj časa in zdaj sem se ponovno vrnil.   Nastopi in koncerti Zbora Slovenske filharmonije so pri ljubiteljih vokalne glasbe izjemno priljubljeni. Kdo pa so pravzaprav vaši poslušalci in kako se po vašem mnenju gradi občinstvo za vrhunski profesionalni zbor?   Naši poslušalci so najstrastnejši ljubitelji zborovske glasbe. Pri nas moramo vedeti, da zborovsko koncertiranje na tej ravni – s predstavitvami svetovne literature – nima takšne tradicije, kot jo ima na primer simfonična glasba. Ta tradicija je bila dolgo časa prekinjena, morda pa zaporedno niti nikoli zares vzpostavljena. Imamo veliko število zborov, a to so večinoma ljubiteljski zbori, ki pripravijo letni koncert in nekaj nastopov na leto.   Pred Zborom Slovenske filharmonije nismo imeli profesionalnega ansambla, ki bi občinstvu redno predstavljal najvidnejše dosežke svetovne in domače zborovske literature. To se z leti spreminja. Kako pridobiti občinstvo? Tukaj je samo en recept: kakovost.   Po drugi strani pa tudi zanimivost programa. Glede tega sem pri Zboru Slovenske filharmonije izredno optimističen. Prejšnji teden smo se vrnili z gostovanja v Vroclavu, kjer smo nastopili skupaj z zborom iz Vroclava v koncertni izvedbi opernega dela Samson in Dalila.   Moram reči, da je bil nastop vrhunski in zbor je požel nedeljeno priznanje vseh sodelujočih umetnikov s svetovnih odrov. Tudi glavna protagonistka je dejala, da je pela Dalilo po vsem svetu, a tako dobrega zbora še ni imela ob sebi.     Še preden se sezona v celoti razmahne, pripravljate premišljen zborovski repertoar, ki obsega tako slovenska kot mednarodna dela. Nam lahko poveste kaj več o poudarkih nadgrajevanja živega repertoarja slovenske zborovske glasbe?   Poudariti moram, da je prihajajočo sezono še oblikoval moj predhodnik Sebastjan Vrhovnik. Sam pa intenzivno pripravljam naslednjo sezono skupaj z našim stalnim gostujočim dirigentom Stephenom Laytonom. Tukaj sva zastavila nekoliko drugačen koncept in naredila zelo ambiciozen načrt razvoja zbora v naslednjih treh letih, temu načrtu pa je ustrezno prilagojen tudi repertoar. Repertoar bomo gradili po dveh tirih.   En tir bo – tako kot doslej – predstavljanje svetovne in domače literature. Drugi tir pa bo ustvarjanje železnega repertoarja, tako iz svetovne literature kot še posebej iz reprezentativnih slovenskih zborovskih skladb. Zakaj je to pomembno? Zato, da zbor z določenimi skladbami živi dlje časa, saj se tako v umetniškem zorenju vzpostavlja višja raven medsebojne komunikacije pevcev. Tukaj se bistveno lažje in bolje sprošča ustvarjalnost vseh sodelujočih kot pri enkratnih izvedbah.   Kako pa ste v sezoni, ki ste jo pravkar zastavili, razporedili slovenske avtorje oziroma avtorice in literaturo iz svetovne zakladnice?   Pri domači literaturi imamo že kar nekaj dobrih izborov. Moram reči, da sem se naslonil na izbor, ki ga je na mojo pobudo – ko sem bil prejšnjič v Slovenski filharmoniji – pripravil skladatelj Lojze Lebič. On je imel pred mnogimi leti radijski komorni zbor in je gotovo najboljši poznavalec slovenske zborovske zakladnice pri nas. Gospod si je to res vzel k srcu ter delal in razmišljal nekaj mesecev, tako da smo dobili res velik nabor skladb, iz katerih bi ustvarili slovenski zborovski kanon.   To je en del. Drugi del pa pripravljava skupaj s Stephenom Laytonom. Odločiti se morava, kaj so v razvojni fazi zbora tiste kvalitete in kateri je tisti repertoar, pri katerem bi te odlike prišle najbolj do izraza. Zaenkrat nekaj obsežnejših del že imava, v celoti pa koncept še oblikujeva.   Gospod Smrekar, čas se hitro spreminja in z njim tudi poslušalske navade. Mladi imajo v rokah ekrane, še preden v celoti spoznajo čare živega odra. Kako na mlajšo generacijo vpliva živa klasična in zborovska glasba? Kaj opažate na koncertih? Je zborovska pesem res klasika, ki nikoli ne gre iz mode?   Družba se hitro spreminja in vsaka nova generacija je svet zase. Vendar kljub igram, ekranom in vsem tehnologijam imamo še zmeraj impresivno število otrok in mladostnikov, ki so udeleženi pri zborovskem petju – ne le kot obvezen predmet, pač pa tudi iz veselja.   Zakaj? Zato, ker je to ena izmed najneposrednejših oblik glasbenega izražanja in takšno potrebo imamo skoraj vsi ljudje. Seveda je tukaj treba pristopiti sistematično. Mislim, da je na zborovskem področju v Sloveniji takšen pristop zelo dober. Če se samo ozrem nazaj, vidim, kakšen velik napredek je bil dosežen v zadnjih 20 ali 30 letih.   Zato nas za prihodnost zborovskega petja in občinstva ne treba skrbeti. Če bomo znali z mladimi spregovoriti v njihovem jeziku in najti pravi pristop, se zborovski glasbi dobro piše.   V svoji viziji delovanja zbora poudarjate pomembnost rednega vokalno-tehničnega izobraževanja, upevanja in ohranjanja pevske kondicije. V čem se skriva čarobnost kakovostnega zbora, ki navduši prav vsako občinstvo?   Začela sva s tehničnim izobraževanjem. Poudaril bi, da je tehnika sredstvo in nič več. Vendar čim boljše je to sredstvo in čim višja je tehnična raven, tem večje so možnosti, da lahko poveš nekaj dobrega oziroma vsebinsko močnega ter na visoki kakovostni ravni. Zato je ta tehnika tako zelo pomembna.   Je pa še drug vidik. V profesionalnem zboru so pevci zaposleni, kar pomeni nekaj desetletij zahtevnega petja. Izredno pomembno je, kako ravnamo z instrumentom, to pa je pevski organ. Tukaj je treba ves čas spremljati stanje in skrbeti za to, kar imenujemo pevska higiena. Treba je bdeti nad stanjem pevcev in hkrati privabiti različne strokovnjake s področja vokala ter vokalne tehnike, da pevce usposabljajo in jim pomagajo prebroditi ta desetletja na čim višji izvedbeni ravni.   Nekaj sva seveda že povedala o programskih usmeritvah. Prosim pa vas, da malce osvetlite še prihajajočo sezono. Paradoksalno je, da se sezona šele začenja, sestavljena pa je že naslednja. Katera so vaša glavna strokovna in umetniška vodila?   Takole je: tokratna sezona je bila zastavljena že od prej. Zastavil jo je Sebastjan Vrhovnik, ki bi bil najbolj kompetenten, da jo tudi interpretira. Zase bi povedal le tole: vedno je možno dvigniti kakovost izvedb na še višjo raven. Tukaj smo s Stephenom Laytonom naredili zelo ambiciozen program, kot sem že omenil.   Kakšni bodo konkretni pristopi? Repertoar bova prilagajala občinstvu. Upoštevati je treba, da je repertoar zanimiv in privlačen za poslušalce ter da je občinstvo korektno seznanjeno z dogajanjem doma in po svetu. Vendar mora biti vsak program koncipiran tako, da zbor z izvedbo nekaj pridobi. Izhajala bova iz stanja zbora – kaj je treba utrjevati, kaj izpopolnjevati in razvijati naprej – ter na ta način izbirala skladbe.   Na enak način izbirava tudi gostujoče dirigente. Dirigenti imajo različne odlike in glede na to, kar bi zbor potreboval, iščeva dirigente, ki te odlike imajo. Tako zbor od vsakega dirigenta ne odnese le dobrega koncerta, pač pa nadgradi svoje znanje in sposobnosti.   Sami delujete v dvojni vlogi: kot glasbeni strokovnjak in kot pravnik ter poznavalec delovnopravnih specifik na področju kulture. Imate bogato strokovno ozadje na vodstvenih in organizacijskih položajih. Kako pa vzdržujete ravnovesje med obema poloma – ustvarjalnim ter produkcijsko-vodstvenim?   Pravniško znanje je zagotovo zelo koristno. Še zlasti v naših razmerah, kjer imamo popolnoma neustrezno delovnopravno ureditost področja uprizoritvenih umetnosti in glasbe. Takšne ureditve nima skoraj nihče v Evropi. Obstoječa ureditev je morda zelo dobra za arhive ali muzeje, za galerije že manj, medtem ko je za ostale dejavnosti neustrezna.   V takšnih razmerah je zelo težko voditi dobro kadrovsko politiko in organizacijo dela. Zato je pravno znanje zelo dobra osnova, da se z nekaj iznajdljivosti organizacijsko prebijamo skozi te čeri ter še vedno delujemo v okviru zakona in zakonitosti. Že 30 let in več si z nekaterimi drugimi vidnimi osebnostmi iz kulturnega življenja prizadevamo, da bi to področje uredili, vendar žal ni posluha.   Katere pa bi bile vaše osnovne smernice, ki bi jih priporočili oziroma jih vidite kot nujne spremembe na zakonodajnem področju?   Nujne spremembe so prilagoditve v zvezi z delovnim časom, ki je zdaj koncipiran na delovne ure, kar je za uprizoritvene umetnosti skoraj nemogoče. Potem je tu regulacija nočnega počitka pa določila iz kolektivne pogodbe – na primer pogoji gostovanj, kako se to vrednoti, kako se všteva v delovni čas in podobno.   V naš sistem je zelo težko cepiti vsa ta specifična dogajanja, ki potekajo v okviru tega dela. Zato je revizorjem ali Računskemu sodišču zelo težko razložiti in dopovedati, kako to poteka v praksi in da dejavnosti drugače pač ne moremo izvajati.   Za zaključek vas prosim še za povabilo poslušalcem v Dvorano Marjana Kozine na koncerte Slovenske filharmonije. Katere nize ali dogodke bi še posebej priporočili ljubiteljem dobre glasbe?   Težko bi izpostavil posamezen koncert. Vrhunci letošnje sezone bodo gotovo Bachov Božični oratorij, Bachov Pasijon po Mateju in Haydnova Stabat Mater. Če pa že moram nekaj izpostaviti, se najbolj veselim a cappella koncerta ob zaključku sezone junija.   Stephen Layton bo pripravil večer del največjega angleškega renesančnega skladatelja Williama Byrda in našega Jakoba Gallusa, ki ga bo postavil ob bok Byrdu. Ta koncert bomo izvedli tako v Stolnici v Ljubljani kot tudi v samostanski cerkvi v Žičah.   Kako pa zdaj poteka vaš delovnik po novem? Se veselite prihajajočih izzivov na novem delovnem mestu?   Seveda se veselim, še zlasti zaradi ansambla, saj v njem vlada zelo dobra energija, želja po napredku in želja po muziciranju. Tudi zdaj, ko smo bili na gostovanju na Poljskem, se je pokazala izredno močna kohezija v skupini. To so zelo dobra izhodišča, da v naslednjih letih dejansko dosežemo nekaj novega.   Ključne besede: Borut Smrekar, Zbor Slovenske filharmonije, Slovenska filharmonija, zborovska glasba, zborovsko dirigiranje, Svetovi odrov, Klasik Radio