Bistvo je v dialogu, iskanju rešitev ter v skupnem dihanju, čutenju in življenju z glasbo
07. 09. 2026 ob 13:22
Ena najpomembnejših pianistk svoje generacije, Khatia Buniatishvili, ki je klavir začela igrati pri komaj treh letih pod materinim vodstvom, svoj prvi koncert z orkestrom pa v Tbilisiju izvedla že pri šestih, že več kot 15 let upravičeno uživa svetovno slavo. Znana je po znanju številnih jezikov, družbeni odgovornosti in ekstravagantnem modnem slogu. Pod okriljem 74. Festivala Ljubljana je obiskala prestolnico, kjer se je predstavila skupaj z Berlinskimi simfoniki in dirigentom Gudnijem Emilssonom.
Z umetnico smo na kratko spregovorili neposredno po koncertu v razprodani Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je prejela stoječe ovacije in občinstvo očarala s kar dvema dodatkoma.
Če prav razumem, je to vaš prvi obisk Ljubljane in tudi Festivala Ljubljana. Kakšni so vaši vtisi ter kako ste doživeli energijo občinstva in utrip prestolnice?
Energija občinstva je preprosto očarljiva. Med samim nastopom vlada v dvorani popolna tišina, po koncertu pa poslušalci izjemno navdušeno in velikodušno izrazijo svojo naklonjenost. To so izjemno topli ljudje. Čutim, da imajo izostren, močan značaj ter natanko vedo, kaj jim je všeč in kaj ne. To je nekaj nezgrešljivega – instinktivno začutiš, da tukajšnjih ljudi ni lahko očarati, saj so verjetno poslušali že nešteto vrhunskih glasbenikov. A hkrati so izjemno velikodušni. Prav to sem začutila in za to sem jim izredno hvaležna. Ko prvič odkrivaš Slovenijo ter si kot glasbenik sprejet in slišan s takšno toplino, je to res nekaj posebnega. Glede utripa mesta pa: navdušena sem nad starim mestnim jedrom in očarana nad tem, kako zelena je Ljubljana.
Pohvalno je, s kolikšno predanostjo ohranjate, negujete in varujete naravo. Že ob prihodu z letališča te objame to osvežujoče zelenilo. Tudi staro mestno jedro deluje izjemno navdihujoče. In hrane preprosto ne morem dovolj pohvaliti!
Res? Ste jo poskusili?
Poskusila sem tiste tradicionalne jedi z nadevom iz skute ali nečesa podobnega. Vse, kar okusiš, je izjemno kakovostno. Zdi se mi, da ste Slovenci pravi gurmani! Restavracije smo včasih poiskali kar prek spleta, ne da bi prej vedeli, kakšna bo hrana, a prav vsak kotiček, ki smo ga preizkusili, je bil odličen. Zato smo zaključili, da morate imeti res izostren okus, saj je vsa ponudba izjemno okusna, čista in visoke kakovosti. Resnični poklon!
Najlepša hvala. Izvedli ste Prvi klavirski koncert Čajkovskega, ki velja za eno najbolj znanih in priljubljenih del klasične glasbe sploh. Kako se pripravite na izvedbo, da delo znova osmislite tudi zase, ko ga interpretirate?
Ne poskušam ga znova izumljati, temveč se raje vračam k samim koreninam skladbe. Verjamem, da vsakič, ko človek prebere knjigo, prav dojetje ob prvem branju ustvari neposreden stik s pisateljem – ali v tem primeru z glasbo in s skladateljem. V tistem primarnem zaznavanju notnega zapisa je nekaj izjemno avtentičnega: kako besedilo prebereš, kaj v notah prepoznaš ter kako glasbo slišiš ob branju partiture in kasneje med samim nastopom. Prav to, kar v njej razbereš, naredi interpretacijo edinstveno.
S tem ne trdim, da je interpretacija vsakega posameznika vrhunska, saj se slogi med seboj zelo razlikujejo in ti je nekaj lahko všeč ali pa ne. Vendar ima vsak interpret poseben stik s skladateljem in svoj lasten način branja. Seveda pa ima skladatelj svoj prepoznavni podpis in moč, da te pripelje tja, kamor te glasbeno delo mora pripeljati. Kajti karkoli poskušaš storiti individualno in osebno, sta glasba in ta kompozicija še vedno močnejši od tebe.
Če jo je ustvaril genialen skladatelj, je močnejša od tebe in te dramaturško pripelje do točke, za katero na začetku morda nisi mislil, da jo boš dosegel. Glasba vodi tebe bolj, kot ti vodiš samo skladbo. Zato ne gre za poskus izvirnosti ali ponovnega izumljanja, temveč za vračanje k izvoru partiture in grajenje pristne bližine s skladateljem. Poleg tega mislim, da si lahko privoščiš raziskovanje raznolikih poti, če do skladatelja čutiš globoko naklonjenost. Ljubezen do skladatelja ti daje določeno drznost in svobodo v interpretaciji, ki pa ostaja v celoti odvisna od kompozicije in avtorja samega.
Ta povezava je izjemno močna, saj je ljubezen vselej prepletena z odnosnostjo. Ko imaš skladbo rad, si v odnosu z močjo tega, kar občuduješ – v tem primeru gre za zvoke in glasbo. Ta odnosnost te na nek način posrka v svoj svet. Poslušalci ti morda kasneje rečejo, da je bila izvedba inovativna ali drugačna, a to niti ni bistveno. Inovativna je namreč glasba sama, saj se obnavlja brez tvoje pomoči. V tem tiči moč glasbe in genialnih skladateljev, ki ostajajo živi skozi stoletja.
Ko vas poslušam, čutim, da govorite tudi o samem dihu glasbe. Ko se pretaka skozi vas in jo interpretirate z različnimi orkestri, ali jo doživljate drugače glede na svoje trenutno občutenje?
Seveda, gre za glasbeno poustvarjanje z različnimi orkestri in dirigenti, kar spremeni marsikaj, saj gre predvsem za človeški odnos. Ko na odru nisi sam, trenutek deliš z drugimi. Lahko se ne strinjaš z njimi ali nisi povsem zadovoljen z določenimi podrobnostmi, vendar je najpomembnejše to, da ta trenutek živite skupaj – najsi bo to v popolni harmoniji ali v umetniškem kaosu. Ko igraš z orkestrom, ne smeš reševati le sebe, temveč moraš reševati celotno ladjo, sicer to ni več deljenje glasbe in skupno ustvarjanje.
Lahko pride do razhajanj, a bistvo je v dialogu, iskanju rešitev ter v skupnem dihanju, čutenju in življenju z glasbo. Sočutenje je nekaj zelo posebnega. Članov orkestra ali dirigenta pogosto ne poznamo dobro, pa tudi če jih, nismo nujno bližnji prijatelji. A kljub temu morate stvari začutiti skupaj. Tudi tu se izrazi moč glasbe: omogoči vam, da čutite kot eno, še posebej, če ste odprti za skupno doživljanje in sledenje dramaturgiji.
Tokrat smo bili nekoliko pod stresom, saj nismo imeli običajnih vaj. Nismo se poznali in časa je bilo malo. Pripotovali so šele dan prej, dvorana je bila drugačna in postavitev prav tako, zato nismo mogli vaditi tako, kot bi sicer. Tik pred koncertom smo imeli le generalno vajo, zato je bila napetost velika. A v takih trenutkih pomaga človeškost – da se postaviš v kožo drugih glasbenikov, ki so utrujeni od potovanja, imajo svoj pristop, ali pa dirigenta, ki si je zelo želel prisluhniti vsemu. Situacije niso vedno lahke, a kljub temu smo našli skupno pot, bili skupaj na odru in se potopili v celotno dramo te glasbe. Šlo je za zelo prefinjeno dramo, saj Čajkovski tudi v tej vrsti sublimne dramaturgije ter doživljanja tragedije ali radosti do življenja ostaja močno povezan z baletno estetiko. Vse to smo doživeli skupaj in to je tisto najpomembnejše.
Kako v današnjem digitaliziranem in odtujenem svetu še vedno verjamete v globoko moč klasične glasbe? Kakšna sta njena vloga in njena prihodnost?
Mislim, da se to vprašanje ne nanaša le na klasično glasbo, temveč na celotno človeštvo – kaj bomo storili s svojo humanostjo. Klasična glasba je del vrednot, ki jih s tako velikim spoštovanjem poskušamo ohranjati. Je velika ustanova, ki deluje fantastično, saj ima izjemno močne korenine in trdno podstat. Ljudje, ki organizirajo festivale ali delujejo v svetu opere in baleta, tvorijo obsežno mrežo. Seveda obstajamo tudi posamezniki, kot sem jaz, ki smo ali pa nas ni – to je vprašanje »biti ali ne biti« –, vendar je jedro klasične glasbe velika ustanova, ki deluje zelo dobro.
Vprašanje pa je, kako bomo z vsemi temi obstoječimi ustanovami, našimi vrednotami in dojemanjem civilizacije preživeli dobo umetne inteligence. Zagotovo nas čakajo spremembe, morda celo miselna revolucija. Zame je to nekaj povsem tujega in nečesa, česar ne cenim najbolj, saj sta mi v življenju najdragocenejša prav medčloveška povezanost in človeška ustvarjalnost: umetnost, narava, domišljija ter stik med naravo in tistim, kar smo z umi ustvarili kot ljudje. Rada imam sanje in rada imam resnične stvari. To so lahko oprijemljivi predmeti, kot sta violina ali klavir, pa tudi resnična čustva in prave vrednote, ki nas držijo na tleh. Prav to nam omogoča, da sanjamo, a hkrati ostajamo prizemljeni. Z umetno inteligenco pa stvari uidejo nadzoru.
Ne pravim, da je nadzor najpomembnejši, a ko ustvarimo nekaj, kar presega nadzor naših rok in možganov, lahko postane nevarno, četudi trenutno še ni. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Sama se bom trudila – in to bom poskušala čustveno ter intelektualno prenesti tudi na svojo hčer – ohraniti prave človeške vrednote. Civilizacije so se skozi zgodovino vedno spreminjale, izginjale in se znova pojavljale, osnovne človeške vrednote pa so vselej ostajale enake. Verjamem, da bo prav to ljudem pomagalo krmariti skozi ta zelo kaotičen in nepredvidljiv svet: ohranjanje vrednot, etike in lastnega načina delovanja ter zvestoba samemu sebi – brez stresa in panike, preprosto s prepuščanjem toku, a z ohranjenimi vrednotami.
Bi bili tako prijazni in delili pozdrav s poslušalci Klasik Radia?
Pozdravljeni, poslušalci Klasik Radia! Ne poznam vas osebno, a vsakič, ko poslušate tujo ali mojo izvedbo, se med nami ustvari nevidna vez, ne da bi se tega sploh zavedali. Za to ne potrebujemo umetne inteligence, saj se uspešno povezujemo na daljavo. Prav to naredi naš odnos nekaj posebnega. Morda vse skupaj traja le nekaj minut, a taka povezanost je nekaj, kar je v človeštvu vredno ohranjati. Hvala vam za poslušanje Klasik Radia. Tudi sama se bom med gostovanjem na Festivalu Ljubljana potrudila izvedeti kaj več o vas in morda postala vaša zvesta poslušalka.
Ključne besede: Khatia Buniatishvili, Khatia Buniatishvili Ljubljana, Khatia Buniatishvili intervju, Festival Ljubljana, 74. Festival Ljubljana, Klasik Radio, Berlinski simfoniki, Gudni Emilsson, Čajkovski, Prvi klavirski koncert Čajkovskega, Cankarjev dom, Gallusova dvorana, klasična glasba, pianistka, klavir, koncert Ljubljana
