Verjamem, da je ljubezen v današnjem svetu dejanje upora

Danes odstiramo velike ljubezenske zgodbe. Piram in Tizba, Tristan in Izolda, in …. Romeo in Julija. Te dvojice predstavljajo arhetip tragične ljubezni, okoli katere se vrtijo skorajda vse velike zgodbe in tudi skozi minevanje stoletij ohranjajo svojo aktualnost. Zgodbe, ki se odvijajo v preteklih stoletjih ali pa v svetu, kakršnega poznamo danes. Avgusta na Festival Ljubljana prihaja balet Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva, ki velja za eno ključnih del baletne literature 20. stoletja, v sveži uprizoritvi španske koreografinje Asun Noales, glasbeno pa jo bo izvedel Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA pod vodstvom Josepa Vicenta, ki delo umešča v sodoben, a spoštljiv dialog s klasično baletno tradicijo. Asun Noales, Josep Vicent, dobrodošla v oddaji in hvala, da sta se odzvala povabilu. Asun Noales / Josep Vicent: Hvala tebi! Asun, ste plesalka in koreografinja, v središču vašega ustvarjanja pa je sodobni ples. V Slovenijo prihajate s predstavo Romeo in Julija. Kateri vidiki te arhetipske zgodbe oziroma njene odrske uprizoritve so vas najbolj pritegnili in kako ste se lotili režije ter koreografije? Asun Noales: Ljubezen, ki jo prenaša zgodba o Romeu in Juliji, je v samem središču tega dela. Verjamem, da je ljubezen v današnjem svetu dejanje upora. Zame je bilo ključno raziskovanje tega družinskega konflikta – kako lahko iz vsega tega sovraštva, neprekinjenih bojev in hlepenja po oblasti med dvema družinama v dveh mladih ljudeh vzbrsti čista ljubezen. Poleg tega je bila priložnost za sodelovanje z Josepom izjemen izziv in globoko ganljiva izkušnja. Čudovita Prokofjevova glasba v izvedbi orkestra ADDA Simfònica v kombinaciji s sodobnim plesom ustvari izjemno sinergijo. Fascinantno mi je, kako lepo se klasična glasba ujame s sodobnim plesnim izrazom. Sama odrska postavitev temelji na izjemni izraznosti dvanajstih plesalcev na odru. Koreografija poskuša osvetliti dve plati ljubezni – po eni strani konflikt in boj, po drugi pa iskanje ravnovesja ter načina, kako lahko ljubezen premaga sovraštvo. Josep Vicent, kot ustanovitelj in šef dirigent orkestra ADDA Simfònica pogosto poudarjate, da je orkester prostor ustvarjanja. Ustvarjalni proces orkestra pa se precej razlikuje od koreografskega. Kako pogosto sodelujete s plesalci in v čem se to delo razlikuje od vodenja samostojnega orkestra? In vprašanje za oba: kako je sploh prišlo do tega sodelovanja? Josep Vicent: Z veseljem odgovorim na vsa tri vprašanja! Najprej naj povem, da izhajam iz sveta sodobne glasbe in so moje korenine od vselej močno povezane z ustvarjalnostjo. Najprej kot solist na tolkalih, nato z zasedbami za sodobno glasbo v Amsterdamu, kjer sem mnoga leta neprekinjeno ustvarjal. Tudi moje sodelovanje s plesom ima dolgo zgodovino. Izjemno plodno obdobje sem imel s skupino Danceworks Rotterdam, za katero sem veliko pisal in z njimi obiskal številne odre po svetu. Koncert sem od nekdaj dojemal predvsem kot odrski, celostni dogodek. Če odmislim ples, po tihem celo zavidam koreografom in plesalcem, ki znajo brez kompromisov združiti fizično, intelektualno in emocionalno raven. Sam na enak način gledam na koncertni nastop. Obiskovalci mojih koncertov vedo, da je v delovanju orkestra vedno prisoten močan odrski element, ne da bi bilo treba dodajati zunanje efekte. Izjemno pa uživam tudi v prepletanju disciplin, ki pomagajo pri predaji glasbenega sporočila. Z Asun sva bila glede tega takoj na isti valovni dolžini. Poleg tega je glasba tega baleta globoko sodobna. Prokofjev je bil po eni strani izjemen melodik, po drugi pa je zvokovne mase uporabljal na izjemno moderen način. Kaj pa najino sodelovanje? Oba sva iz Alicanteja in oba imava za seboj že sramotno dolgo kariero... Asun Noales: Zelo obsežno kariero! Ko se človek ozre nazaj, si včasih reče: »O moj bog!« Pa sta se poznala že od prej? Josep Vicent: Poznala sva se, vendar do zdaj še nisva ustvarila skupne produkcije takšnega obsega. Zame je to izjemno veselje. Spoznala sva se na neki podelitvi nagrad pred leti, kjer sva si na odru rekla: »Nekaj morava narediti skupaj, to ne more več čakati – saj sva navsezadnje rojena v istem kraju!« Tako so se sestavile vse sestavine za produkcijo, ki je spektakularna, zelo vznemirljiva in osvežujoča. Zgodbo o Romeu in Juliji pogosto dojemamo skozi klasično lečo, a verjamem, da delo s sodobnim pogledom ogromno pridobi na komunikativnosti in zanimivosti. To me pripelje do naslednjega vprašanja. V opisu predstave lahko preberemo, da se konflikta loteva z več zornih kotov – skozi telo, tehniko, čustva in z zelo sodobnim pristopom. Pove resnico, ne da bi se skrivala za gibom. To je nekaj, kar maestro Vicent prav tako vnaša v zvok orkestra: spoštovanje tradicije, a hkrati sodoben pridih. Kako v praksi združujeta iskanje resnice v gibu in spoštljiv dialog s tradicijo? Asun Noales: Mislim, da sva tako Vicent kot jaz izjemno strastna človeka, kar se vidi že iz najinega izražanja in pristopa k delu. Želela sem, da se ta nenehna strast odraža v telesu plesalcev skozi celotno predstavo. Na začetku projekta smo se veliko posvečali raziskovanju. V enem delu predstave na primer poteka nenehen boj, spopad za prevlado. Pri gradnji tega dela smo sodelovali celo z ekipo strokovnjakov za borilne veščine. Zato pravim, da gib ne izhaja iz čiste forme, temveč iz intenzivnosti namere. Ne gre le za ustvarjanje korakov – podobno kot pri glasbi ne gre le za zapisovanje not –, temveč za to, kako vstopiš v koreografsko kompozicijo iz najbolj avtentičnega vzgiba. Kako občutiš boj? Kako se soočiš z nasprotnikom? Enako velja za ljubezen. Kako vznikne mlada zaljubljenost? V predstavi je prizor, za katerega vedno pravim: to je tisti trenutek, ko se prvič zaljubiš, ko vidiš le ljubljeno osebo pred sabo in vse ostalo izgine. Ta resničnost je v predstavi močno prisotna. Prokofjev je ustvaril kratke prizore, v katerih je treba povedati ogromno. Kako to doseči, ne da bi bili preveč baročni ali pretenciozni, temveč tako, da se občinstvo čustvom približa spontano in brez pretiranega pripovedovanja? To je zelo občutljivo ravnovesje v delu, ki ima jasna sporočila in pripoveduje zgodbo. Seveda, saj ne gre za nekaj abstraktnega, čeprav sodobni ples pogosto povezujemo z abstraktnostjo raje kot z narativno zgodbo. Asun Noales: Točno tako. Josep, kakšno pa je vaše mnenje? Josep Vicent: K temu lahko dodam le dvoje. Z Asun sva imela od samega začetka intenzivne pogovore in celo goreče razprave glede prvih ustvarjalnih korakov, kar se je izkazalo za zelo dragoceno. Če govorim o glasbi na splošno: glasbeniki in dirigenti se včasih preveč skrivamo za tistim, kar naj bi bilo »šolsko pravilno«. To je v resnici najlažje. Rečeš pač: »Tako je določeno, tako se mora izvajati, to so pravila obdobja.« Sam sem se temu od nekdaj upiral. Verjamem, da smo današnji ustvarjalci dolžni imeti pogum, da delo občutimo skozi lasten pogled. V glasbi se močno posvečam zvokovnim volumnom, samemu zvoku, kontrastom, dinamiki in barvam, ne le tisti znani melodiji, ki jo je treba odigrati na tak ali drugačen način. Če uporabim prispodobo iz likovne umetnosti: nekoč sem vodil televizijsko oddajo in intervjuval izjemno slikarko Auroro Valero, ki je bila prava ekspresionistka. Sam se pri delu z glasbo prav tako počutim kot ekspresionist. Aurora mi je rekla, da je največja napaka v izobraževanju ta, da nekemu ekspresionistu rečeš: »Ne, to ni prav, lepo nariši hišo, sonce ali obraz.« S tem se omeji ustvarjalna duša ogromnega odstotka ljudi, ki po naravi niso realisti, ampak ekspresionisti. Občudovanja vredno je bilo poslušati gospo, ki je dodala: »Nikoli nisem prodala niti ene slike, ker nisem imela časa – morala sem živeti in se izražati!« Ko bi le bilo tako tudi v plesu... Josep Vicent: Ko bi le bilo lažje biti svoboden! Kakorkoli že, mislim, da sva imela z Asun ekspresionističen, moderen in osebni pogled, predvsem pa iskren. Zato je tudi predstava tako posebna. Asun, na odru je dvanajst plesalcev, ki utelešajo to zgodbo. Kdo so ti plesalci? Gre za stalno zasedbo ali ekipo, zbrano posebej za ta projekt? Kako pa je potekal ustvarjalni proces pri tako velikem odrskem projektu v primerjavi z manjšimi, kot je na primer vaša predstava Rito, ki raziskuje povezavo z vizualno umetnostjo? Asun Noales: Dvanajst plesalcev v Romeu in Juliji smo izbrali na avdiciji. To je bila avdicija z največjo udeležbo v moji karieri – prijavilo se je kar 740 plesalcev za 12 mest! Zasedba je mednarodna: poleg štirih plesalcev iz regije Valencia imamo plesalce iz Stockholma, Italije, Francije ter iz Baskije, Katalonije in Andaluzije. Gre za zelo vsestransko in eklektično ekipo, kar sem tudi iskala za tako močne like. Ključna zahteva na avdiciji je bila tudi njihova muzikalnost. Ti plesalci imajo izjemen posluh, saj je pri delu z živo glasbo usklajenost ključna, biti morajo pravi glasbeniki. Delati z živo glasbo je pravi luksuz! A imeti moraš vrhunski posluh, saj se tempo pri izvedbi v živo lahko malenkost spremeni, zato moraš imeti občutek za ritmični utrip ponotranjen v telesu. Osebno obožujem delo z velikimi zasedbami. V Španiji je sicer finančno in organizacijsko težko pripraviti projekte s tako velikimi zasedbami, a meni delo z veliko ljudmi predstavlja izjemen izziv in priložnost za koreografsko komponiranje prostora skozi telesa. Predstava je seveda povsem drugačna od projekta Rito, ki je bil ustvarjen kot site-specific predstava z gledalci v neposredni bližini na le petih metrih premera. Zelo rada raziskujem različne plati plesa – ne le odrske predstave, temveč tudi nastope v nekonvencionalnih prostorih, muzejih ter delo z improvizacijo. Ples ponuja vse te možnosti in to me izjemno bogati. Ena vaših najuspešnejših predstav je nagrajena Smrt in deklica, ki se sooča z minljivostjo in smrtjo. Kako lahko minljivost preveva telesnost plesalca? Asun Noales: Telo zmeraj nosi tisto resnico, o kateri sva govorila. Ima neposredno moč komunikacije. Gre za živo umetnost. Nismo za zaslonom, temveč delamo skozi odziv, ki nastaja v prostoru tukaj in zdaj. Predstavo v celoto zaokroži šele publika, ki je prav tako njen del. Umetnost je minljiva, a prav v tem je privilegij gledalca, ki v tistem trenutku sedi v dvorani pred plesalci in glasbo v živo. Francoski pesnik Paul Valéry je napisal čudovit traktat o plesu ter o ustvarjanju časa in prostora skozi plešoča telesa. Asun Noales: Čas se ustavi. Ko gledam predstavo kot gledalka in izgubim občutek za čas – ko ura mine, ne da bi opazila –, takrat vem, da je umetnost dosegla svoj namen. Čas lahko raztegne ali ustavi. Maestro Vicent, v vašem rezidenčnem orkestru združujete najrazličnejše žanre od klasike do sodobne glasbe, jazza in celo flamenka. Kako ta pristop prispeva k odličnosti orkestra ter raznolikosti glasbenih slogov? Josep Vicent: Zmeraj sem iskreno verjel, da meje med žanri ne obstajajo. Že kot solist nisem nikoli videl teh ločnic. Res je, da vstopiš na področja, o katerih bi želel vedeti več, a edini način za pridobivanje znanja je, da odpreš vrata ter pogumno raziskuješ. Ker sem to od vselej dojemal kot nekaj organskega, to povsem naravno prenašam na orkestre, s katerimi delam. Lepo je videti, da nas po vseh teh letih ljudje iz sveta flamenka ali jazza sprejemajo kot svoje. Trenutno imamo nominacije za nagrade Grammy na področju klasike, instrumentalne glasbe in jazza! Zelo edinstveno je, da je ista zasedba nominirana tako v klasični kot v jazz kategoriji. Še toliko se moramo naučiti! Zakaj bi se v svojem poklicu omejevali le na eno stvar? To nas ohranja mlade in nam daje radovednost kot na začetku poti. V preteklosti ste že obiskali Slovenijo kot gostujoči dirigent. Ali ste že kdaj delali s tukajšnjimi glasbeniki in kakšna je razlika med delom gostujočega dirigenta ter umetniškega vodje z lastnim orkestrom? Josep Vicent: V Sloveniji sem bil že večkrat, predvsem s skupino La Fura dels Baus, a sem pogosto sodeloval tudi s slovenskimi orkestri. Kot gostujoči dirigent se trudiš v kratkem času prenesti svojo energijo in koncept predstave na zasedbo. Profesionalni glasbeniki imamo v sebi visoko stopnjo prilagodljivosti in hitrosti. Delo v Sloveniji mi je bilo vselej v izjemno veselje, vabila Darka Brleka s Festivala Ljubljana pa so zame velika čast. Delo s svojim stalnim orkestrom, kot je ADDA Simfònica, pa ti omogoča dolgoročno razmišljanje in gradnjo prepoznavne duše. Skupaj razvijamo poseben občutek za ritmični utrip (groove), kar nas dela izjemno sodobne. To je kot oblikovanje skulpture doma, ki jo iz dneva v dan počasi in brez hitenja usmerjaš v želeno obliko. Konec avgusta predstava prihaja v Ljubljano. Kako potekajo priprave na takšno veliko turnejo? Josep Vicent: Pred Slovenijo nastopamo še v Franciji. V ozadju je ogromno tehnikov, tovornjakov in ekipe, ki opravlja izjemno trdo delo in so enako pomembni kot solisti na odru. Asun Noales: Trenutno obujamo predstavo in se vračamo k telesnemu spominu. Na srečo je telo pametno! Telo nima notnega zapisa, ima pa spomin. Ko znova začneš vaditi, telo takoj obudi dinamiko giba. Izjemno vzhičeni smo pred odhodom na ta veliki festival s tako dolgo tradicijo. To pove ogromno o mestu, ki tako predano neguje kulturo. Festival Ljubljana je nepogrešljiv del evropske festivalske kulture in v veliko čast nam je, da bomo del njega. Za konec vaju prosim še za kratek pozdrav in vabilo poslušalcem. Josep Vicent: Ne zamudite predstave Romeo in Julija, saj ima sestavine, ki jo delajo popolnoma edinstveno – iskrenost, pogum in globoka čustva. Orkester zveni spektakularno, koreografija je čudovita. Pravi užitek bo! Asun Noales: Če želite na svojem sedežu začutiti močna čustva in se znova zaljubiti, ne zamudite Romea in Julije! To je edinstvena priložnost, da vse te občutke doživite na lastni koži. Najlepša hvala za vaš čas, odgovore in obisk v naši oddaji. Želim vam veliko uspeha in se vidimo v Ljubljani! Josep Vicent / Asun Noales: Hvala, se vidimo!

V 34. oddaji cikla Svetovi odrov smo gostili koreografinjo Asun Noales in dirigenta Josepa Vicenta, ki s predstavo Romeo in Julija prihajata na Festival Ljubljana 24. in 25. avgusta. Pogovor je potekal v španskem jeziku, spodaj pa lahko preberete prevod pogovora v slovenščini.