Sir John Eliot Gardiner: "Eden od elementov te nove smeri je prav občutje, da glasba pripada zemlji, prsti. Ne gre za nekaj abstraktnega, temveč za to, da vzpostavimo pristne vezi s svetom okoli nas in, predvsem, z naravo. To je bistvenega pomena."
27. 07. 2026 ob 11:05
V 31. oddaji cikla Svetovi odrov smo gostili glasbeno legendo, katere vizija je za vedno spremenila interpretacijo stare glasbe. Sir John Eliot Gardiner je ustanovitelj ansamblov Monteverdi Choir, Orchestre Révolutionnaire et Romantique in English Baroque Soloists, leta 2024 pa je v svojem rojstnem kraju ustanovil še projekt Springhead Constellation, s katerim povezuje umetnost, filozofijo in naravo.
Maestro, dobrodošli v Ljubljani, kamor avgusta prihajate na koncert Festivala Ljubljana s svojim zborom in orkestrom The Constellation.
Z veseljem, hvala.
Z zasedbo The Constellation boste v Ljubljani nastopili prvič. Prihajate s programom, ki ste ga naslovili PRAISE & DESTINY. Zakaj prav kombinacija Brahmsa in Mendelssohna, katerih svetova sta na prvi pogled tako različna?
Res je, da sta si različna, a hkrati tesno povezana. Manjkajoči člen med njima je bržkone Robert Schumann, saj sta se Schumann in Mendelssohn dobro poznala, medtem ko sta bila Schumann in Brahms zelo tesno povezana; Brahms je v njem v določeni meri videl očetovsko figuro. Vsi trije, vsak na svoj način – in seveda so si med seboj zelo različni –, so se globoko posvečali vprašanju večnih vrednot in resnic ter temu, kako jih lahko glasba odseva in zaobjame.
Vsi so delili izjemno ambiciozen etos: prepričanje, da glasba nikakor ni manjvredna v primerjavi s poezijo, dramo, slikarstvom ali katero koli drugo umetnostjo. Glasba namreč zmore zaobjeti in izraziti čustva, misli in koncepte na način, ki je bolj poetičen in neposreden kot pri skoraj kateri koli drugi umetniški obliki. To je bilo globoko verovanje v njihovo umetniško poslanstvo.
Tukaj imamo dve mojstrovini. Prva je nenavadno, a čudovito Mendelssohnovo delo. Pogosto ga imenujejo druga simfonija, vendar nisem prepričan, ali je to sploh simfonija; v resnici gre za zborovsko delo – skoraj mini oratorij –, ki odraža Mendelssohnovo izjemno spretnost pri skladanju tako za glasove kot za instrumente, obenem pa na čudovit način prikazuje razpon njegovih glasbenih razpoloženj.
Druga mojstrovina je Brahmsova, napisana 30 let kasneje, v času, ko je komponiral svoj Nemški rekviem. To je bistveno bolj zgoščeno, 15-minutno delo z naslovom Pesem usode, kjer je uglasbil pesem nemškega pesnika Hölderlina. Pesem je sestavljena le iz dveh kitic, a prva je neizmerno spokojna in govori o blaženem življenju bogov, medtem ko je druga v popolnem nasprotju – polna nemira in silovite drame, ki se odvija na zemlji. Brahms je to težavo rešil na genialen način: ni zgolj postavil obeh delov drugega ob drugega, temveč se je na koncu v čisto orkestrski obliki vrnil k uvodni temi. Tako po vsej vihravosti druge kitice utiša zbor in prepusti orkestru zaključno kodo – prečudovito kodo, ki odraža mir in spokojnost bogov.
Zdi se mi, da obstaja jasna povezava med to kodo in Adagio Religioso iz prvega stavka Mendelssohnovega Hvalospeva; obe deli povezujejo podobna čustva. Obe se ponašata s čudovito preglednostjo teksture, ki – vsaj po mojem mnenju – še posebej pride do izraza pri igranju na zgodovinske instrumente, ter z briljantnim pisanjem za zbor in soliste. Obe sta mojstrovini in skupaj ustvarjata čudovit kontrast.
Gre v bistvu za pravcato dialektično konstelacijo teh dveh del. To me vodi do drugega vprašanja: od kod izvira ime The Constellation? Ali namiguje na to, da je glasba povezana s filozofijo ali morda astronomijo? In kdo so člani orkestra in zbora The Constellation, katerega ustanovitelj in umetniški vodja ste – kako pod vašim vodstvom sestavljate te mednarodne zasedbe?
Konstelacija je čudovit koncept. Kot veste, gre v osnovi za razporeditev zvezd na nebu. Že od pradavnine so zvezde povezovali v določene vzorce, ki so v različnih kulturah prerasli v mitološke like ali koncepte. Zdi se mi, da ima beseda konstelacija tudi metafizičen in metaforičen pomen. Najprej je treba omeniti, da so ozvezdja na nebu seveda navigacijsko orodje; pomorskim popotnikom in raziskovalcem so bila v neprecenljivo pomoč, saj so z njihovo pomočjo lahko določali svojo pot in položaj. V metaforičnem smislu pa gre za skupnost idej. Gre za skupino ljudi, ki delijo določene vrednote; čeprav so posamezniki in se med seboj razlikujejo, so tesno povezani. Je torej zborovanje ljudi in idej, ki jih – v primeru naše konstelacije – druži skupen pristop do glasbe, do njenega odnosa do drugih umetnosti, do okolja in do zemlje, do samega bistva, na zelo prvinski in pomemben način, saj glasba prihaja iz našega najglobljega doživljanja. Zato mislim, da smo s tem, ko smo zbor in orkester poimenovali Springhead Constellation, želeli poudariti prav ta skupni čut za vrednote in skupno vizijo, h kateri stremimo.
Kar zadeva vprašanje, katere glasbenike povabim k sodelovanju: mnogi so k meni gravitirali povsem spontano, po lastni volji, kar je izjemno lepo. Gre za nekdanje člane zbora Monteverdi Choir, orkestra English Baroque Soloists ter orkestra Orchestre Révolutionnaire et Romantique, katerih glasbeni direktor nisem več. Pokazali so veliko željo in zagnanost, da se ponovno zberejo pod drugim imenom ter utrdijo tisto, kar smo dosegli v preteklosti, obenem pa tej poti dajo novo usmeritev. Eden od elementov te nove usmeritve je ravno občutje, da glasba pripada zemlji, prsti. Ne gre le za nekaj abstraktnega, kar bi ustvarili v studiu v Londonu ali kje drugje, temveč za to, da vzpostavimo pristne vezi s svetom okoli nas in, predvsem, z naravo. To je bistvenega pomena.
Kdo so glasbeniki, ki jih vabite k sodelovanju?
Mnogi med njimi so k meni gravitirali povsem spontano, po lastni volji, kar je izjemno dragoceno. Gre za nekdanje člane zbora Monteverdi Choir, orkestra English Baroque Soloists ter orkestra Orchestre Révolutionnaire et Romantique, katerih glasbeni direktor nisem več. Pokazali so veliko željo in neomajno zagnanost, da se ponovno zberejo pod drugim imenom ter utrdijo tisto, kar smo dosegli v preteklosti, obenem pa tej poti dajo novo usmeritev.
Eden od elementov te nove smeri je prav občutje, da glasba pripada zemlji, prsti. Ne gre torej zgolj za nekaj abstraktnega – za nekaj, kar bi ustvarili, ko se nekje, denimo v londonskem studiu, preprosto usedemo in začnemo delati –, temveč za to, da vzpostavimo pristne vezi s svetom okoli nas in, predvsem, z naravo. To je bistvenega pomena.
The Constellation ni le glasbena zasedba, ampak del širšega okvirja, ki ga imenujete Springhead Constellation. Springhead je namreč kraj…
To je moj rojstni kraj. Danes je to dobrodelna ustanova, vendar sta jo starša kupila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in postala je nekakšno središče regeneracije. Moj oče je bil ekološki kmet in pionir na področju ekološkega gozdarstva in kmetovanja. Glasba pa je bila v času mojega odraščanja nepogrešljiv del tega življenjskega sloga. Nikoli se mi ni zdela nenavadna. Šele ko sem šel v šolo, sem odkril, da drugi nimajo ravno takšnega celostnega pristopa, kar me je presenetilo in mi prineslo manjši šok, saj se mi je moj način zdel povsem naraven. Vendar sem imel na tem področju veliko srečo. Springhead je navdihujoč kraj. To je prostor, kjer izviri bruhajo iz kredastega pobočja in tečejo skozi vse leto. Izlivajo se v jezero in nato odtekajo v vodnjak. Električno energijo smo nekoč pridobivali s pomočjo turbine in generatorja. V tem je čutiti nekakšno večno ustvarjalnost in obnovo, kar je nadvse navdihujoče.
Kako je pravzaprav prišlo do te pobude? Je bil v vaši karieri trenutek, ko ste si rekli, da se želite vrniti h koreninam, nazaj domov?
Tega nisem nikoli izgubil. V zadnjih dveh letih, ko sem užival svobodo, da na novo ovrednotim svoje delo in premislim, kaj točno želim doseči oziroma kaj želim zapustiti v tem zadnjem obdobju svojega življenja, sem začutil zelo močan magnetni privlak nazaj k tisti lokaciji. Ne le k Springheadu, ki je sam po sebi čudovit, temveč k idejam, ki so zrasle iz njega in ob katerih sem odraščal, ter k njihovi uporabi, kolikor se le da, pri novi generaciji glasbenikov in umetnikov. To uresničujemo tudi prek seminarjev in vajeništev, ki jih tam pripravljamo, saj številni mladi glasbeniki končajo konservatorije in akademije z veliko mero tesnobe glede tega, kakšno bo njihovo življenje in kako se bodo razvijale njihove kariere. Trenutno čas ni naklonjen nikomur, glasbenikom pa sploh ne; potrebujejo podporo tako na izvedbenem kot filozofskem polju. Če jim lahko skupaj z mojo ženo Gwyneth in mentorji, ki smo jih izbrali za pomoč tem glasbenikom, po svojih najboljših močeh omogočimo boljšo pripravo oziroma jim pokažemo način, kako pristopiti k poklicu glasbenika, ter jim razširimo obzorja in jim ponudimo širši pogled na to, je to zanje izjemnega pomena – sicer se vse skupaj hitro spremeni v enosmerno ulico.
Veljate za enega največjih poznavalcev Bacha. V video predstavitvi vašega znanstvenega simpozija ste dejali: Bachu uspe spojiti religijo s poganskimi koreninami kmetovanja. Kako danes, skozi prizmo vaših novih prizadevanj, gledate na Bacha?
Pri tej temi me je najbolj nagovorilo spoznanje, ki sem ga pridobil med učenjem kantat za Bachovo romanje, ki smo jih izvedli ob prelomu tisočletja leta 2000. Takrat sem zelo živo spoznal, kako Bach svoje kantate ne prilagaja zgolj posamezni nedelji v cerkvenem ali liturgičnem letu, temveč tudi geofizikalnemu letu. Zlasti v času bivanja v Leipzigu, ko je živel v šoli Thomas Schule, je iz svojega stanovanja gledal na okolje, ki je bilo v osnovi še vedno podeželsko. Leipzig takrat ni bil veliko mesto in obdajala so ga polja ter živali – tako rejne kot divje.
Bach te prvine precej pogosto vključuje v svoje kantate, tako da v njih zaznamo rituale kmetijstva: sejanje semen, rojstvo jagnjet in telet, nato rast ter trgatev in žetev. To daje njegovim kantatam zakoreninjenost in aktualnost, ki se mi zdita nadvse prepričljivi in živi. Vzemimo na primer prispodobo o sejalcu: ko seje seme, del pade na rodovitna tla, del med trnje, del ga ptice v zraku pozobajo, del ga zaduši plevel. Vse to uporabi kot simbol človeškega prizadevanja, da bi se izognili grehu in napakam ter da bi našli pravo pot skozi življenje. S tem ko je te podobe svojim poslušalcem in cerkveni občini prikazal tako živo, je Bach opravil izjemno delo, saj jih je povezal z nečim, kar vsi dobro poznajo – z vsemi temi različnimi kmečkimi in naravnimi opravili.
Vaša pobuda sega daleč onkraj koncertnih odrov. Organizirate simpozije, vaš rojstni kraj pa je postal središče znanosti, filozofije in umetnosti. Kako glasba diha z zemljo in z bivanjem, če ne razmišljamo le o Bachu, temveč tudi o sodobni glasbi?
No, mislim, da nas tega uči narava sama. Menim, da to nima dosti opraviti z mojim delom, oziroma le zelo malo. Verjamem, da obisk Springheada glasbenikom, umetnikom in mladim študentom omogoči, da okusijo, kako je biti blizu naravi, kako jo opazovati v njeni prvinski obliki in v neposrednem okolju. O tem pišem tudi knjigo; no, pišem knjigo z naslovom Monteverdi in njegovo ozvezdje.
Maestro Gardiner, za vami je več kot šest desetletij vizionarskega ustvarjanja. Kako danes, z bogatejšimi izkušnjami, doživljate svojo pozicijo v glasbi v primerjavi z začetki? Zdi se, da je vaša pot postala bolj integrativna in univerzalna.
Da, rad bi verjel, da je tako. Svoje odgovornosti kot aktiven glasbenik in dirigent v veliki meri povezujem, kot sem že omenil, z mentorstvom mladim dirigentom, pevcem in glasbenikom ter z vzpostavljanjem drugačnega stika s poslušalci. Menim namreč, da je nevarnost zadnjih let ali desetletij v tem, da je ustvarjanje klasične glasbe postalo nekoliko togo in strogo. Obstajajo načini, kako to sprostiti in narediti bolj dostopno občinstvu. Preprosto je v tem smislu, da verjamem, da glasbene odličnosti ni mogoče nadomestiti z ničemer. Kakovost izvedbe in zavzetost glasbenikov pri interpretaciji sta absolutno na prvem mestu. To je nujno; to je temelj. Zapleteno pa je v tem smislu, da obstajajo različni pristopi, s katerimi lahko glasbo naredimo bolj živo in privlačno za občinstvo ter mlajše generacije. In to ne s kakršnimi koli zvijačami ali lažnimi tehnikami, temveč, kot menim, z nakazovanjem, kako se lahko glasba in umetnosti povežejo – s povezovanjem glasbe v izvedbi včasih s plesom, včasih s slikarstvom, včasih s književnostjo, prepletanjem poezije z glasbo in včasih z dramo. Pri tem mislim na dramo v smislu, da med izvajanjem ne stojiš popolnoma pri miru, ampak se dejansko giblješ; da so pevci in glasbeniki med seboj vključeni v nekakšen geometrični ples, kar lahko deluje eksperimentalno. Precej zapleteno je, vendar ko pridemo v Ljubljano, ne pričakujte ničesar pretirano nenavadnega.
Kaj je tisto v glasbi, kar neposredno nagovarja vsakega človeka? Ali potrebujemo posebno predznanje, da bi jo v celoti doživeli ali se glasbo doživlja neposredno?
Mislim, da je lahko malce priprave z odra v veliko pomoč. Ne menim, da mora biti prav vsak koncert ali vsak program kot predavanje, sploh ne. Toda če zgolj za to, da prebijemo led, na zelo jedrnat način vzpostavimo kontekst ali pokažemo ozadje nastanka glasbe, to lahko pomaga. Včasih to tudi storim. Sicer pa glasba govori sama zase. Gre za to, da si odprt, da si dovoliš, da te glasba zapelje. To je tisto ključno. Da izklopiš vsakodnevni hrup, da se preprosto oddaljiš od svojega telefona, tablice in vsega drugega ter postaneš bolj dostopen, bolj zbran in hkrati sproščen, da lahko opaziš in opazuješ. To je privilegij poslušalca.
In mislim, da je to deloma generacijska stvar. Zdi se mi, da lahko ljudje, ki so veliko mlajši od mene, najdejo stične točke s sodobno glasbo, ki se meni izmikajo. To sem opazil med zadnjim pripravniškim srečanjem, ki smo ga imeli lanskega aprila in je bilo zelo zanimivo, saj smo izvajali delo Murrayja Schaferja. Dasiravno ne sodi med najsodobnejše avtorje, je skladatelj, ki ga imam zelo rad. Ko sem dirigiral orkestru CBC Vancouver Orchestra, smo večkrat izvedli njegova dela. Vendar pa je bilo to konkretno delo vizualno čudovita umetnina.
Na papirju je bilo videti naravnost čudovito, vendar je bil zapis z vidika notacije precej zahteven. In pomislil sem: »Glej, temu se ne bom izognil, bom pa to prepustil dvanajstim pevcem, ki sem jih imel na voljo.« In rekel sem jim: »Sami ugotovite. Kako boste to interpretirali? Kako boste to izvedli?« To jim je predstavljalo izziv, a so našli pot. Njihova predstavitev je bila pravzaprav izjemno prepričljiva.
Eden izmed njih je bil nekakšen dirigent. Pri tem je bil sicer zelo sramežljiv, vendar je imel očitno zelo jasne zamisli in jih je vodil skozi skladbo. In bilo je zelo, zelo prepričljivo.
In pomislil sem: »Vau, tako pač gre.« Saj veste, znajdejo se. In bil sem resnično navdušen. Torej najdejo svoje lastne poti. Najdejo svoj način in to je čudovito. Tudi občinstvu je bilo zelo všeč.
Vaša ustvarjalna energija ne pojenja, čeprav se je svet v zadnjih desetletjih korenito spremenil. Kako danes, v tem hitrem času, vidite vlogo občinstva?
Mislim, da mora biti občinstvo vključeno in zapeljano, da vsaj za trenutek pozabi svoje vsakodnevne skrbi, svoje vsakodnevno življenje ter vstopi v duha odprtosti in sprejemanja tistega, kar se izvaja pred njim. Menim pa tudi, da je ključnega pomena njihov občutek sooblikovanja; nadvse pomembno je, da med občinstvom in izvedbo obstaja interakcija, da niso zgolj pasivni poslušalci. Morda se poslušalci niti ne zavedajo, kako zelo lahko vplivajo na izvedbo, in kako se mi kot izvajalci zanašamo nanje – ne le z njihovim aplavzom, temveč tudi z njihovim vdihom, z njihovo očitno tišino ali nemirom, s katerim lahko prispevajo k vzdušju.
Zelo zanimivo je bilo marca na Daljnem vzhodu. V Seulu v Južni Koreji in v Hongkongu smo izvedli dva koncerta: enega z Bachovo mašo v h-molu, drugega pa z Mozartovim Rekviemom in mašo v c-molu. V Koreji je bilo razmeroma preprosto, saj tam obstaja precej močna krščanska skupnost, ki ji je bila struktura in gradnja te glasbe že poznana, zato so poslušali z izjemno intenzivnostjo. V Hongkongu je bilo nekoliko bolj zapleteno, saj je krščanska kultura tam v manjšini, občinstvo pa je prišlo, da bi poslušalo in uživalo v glasbi. Vendar si lahko občutil, da so si ob začetku maše v h-molu mislili: »Kaj je to? Kakšna skladba je to?« Je zelo dolga, zelo zapletena in obsežna, zlasti Kyrie in Christe, pa spet Kyrie. Toda takoj ko smo prišli do Glorie in plesa – Bach je s plesnim ritmom tako nalezljiv –, si čutil, da so se takoj vključili in se zravnali na svojih sedežih. Od tistega trenutka naprej jih je izvedba očarala in ji je lahko sledilo, tudi če niso nujno delili verskih vrednot. Na koncu so ploskali zelo toplo in navdušeno. Torej ne gre le za vprašanje priprave in filozofije, temveč za vprašanje dejanske prepustitve procesu poslušanja. To je fascinantno. Opazovati to je fascinantno in pravzaprav navdihujoče.
Imate za naše poslušalce morda še povabilo na avgustovski koncert, kaj lahko pričakujemo?
Pričakujete lahko izjemno predano in zavzeto skupino glasbenikov, tako pevcev kot instrumentalistov, ki si želijo stika z občinstvom in želijo z njim deliti svojo globoko ljubezen do glasbe, ki jo izvajamo. To ni nekaj, kar bi bilo zgolj osebno ali sebično, temveč je to odprtost, darilo, ki ga želimo deliti z vašim občinstvom, in tega se zelo veselimo.
Spoštovani maestro, hvala lepa za vaš čas in vizijo, ki jo delite z nami. Vse dobro.
Hvala tudi vam. Upam, da se srečamo na koncertu.
Ključne besede: Sir John Eliot Gardiner, The Constellation, Festival Ljubljana, Brahms, Mendelssohn, Bach, klasična glasba, glasba in narava, pomen poslušanja, Klasik Radio
