»Disonanca ima vedno neko razvojno funkcijo... Brez nje tudi konsonance ne bi bilo in ta ne bi bila tako očitna. S tem imenom želimo izpostaviti, da ima disonanca za nas samo pozitiven pomen«
09. 06. 2026 ob 23:31
Današnja oddaja cikla Svetovi odrov daje prostor Disonanci, ki pa bo tokrat še kako blagoglasna in ubrana. Predstavlja se kot stična točka tradicije s sodobnostjo in ponuja najboljše, kar lahko slovenska glasbena ustvarjalnost ponudi v sodelovanju s svetovnimi imeni. Govora je seveda o ansamblu Dissonance, rezidenčnem ansamblu Festivala Ljubljana, ki že od leta 2014 deluje v Ljubljani in onkraj nje pod vodstvom Klemna Hvale.
Gost tokratne oddaje je bil Klemen Hvala, priznani violončelist, umetniški vodja ansambla Dissonance in eden najbolj prepoznavnih obrazov letošnje 74. edicije Festivala Ljubljana, kjer se njegov Ensemble predstavlja v kar štirih vrhunskih projektih.
Za uvod v najino srečanje: glasbeno pot ste začeli kot violončelist, a ste se kmalu izkazali tudi z vodstvenimi sposobnostmi. Danes vas širša javnost pozna predvsem kot motor in gonilno silo Ensembla Dissonance. Kdo ste vi kot umetnik in kaj pravzaprav pomeni ta disonanca v imenu vašega ansambla? Kako se je ta Ensemble sploh zgodil?
Ja, res je. Po študiju violončela na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorju Milošu Mlejniku sem postal član orkestra Slovenske filharmonije. Ves čas pa sem se vzporedno ukvarjal tudi s komorno glasbo. Nastopal sem v več zasedbah in jih vodil. Leta 2014 pa smo s kolegi res ustanovili Ensemble Dissonance. Lahko rečem, da je to precej samosvoj Ensemble, ki ima svoje poslanstvo. Skupaj smo oblikovali cilje in začeli v zasedbi godalnega kvarteta.
Tu bi izpostavil Disonanco ne kot nekakšen neposreden antipod konsonanci, ampak recimo kot njeno dopolnjevanje – kot jin in jang, kot svetloba in tema ali kot melodija in harmonija, ki to melodijo podpira. Pri harmoniji gre za sozvočje dveh ali več tonov, pri disonanci pa gre za to, da brez nje tudi konsonance ne bi bilo. Disonanca ima vedno neko razvojno funkcijo, ki preko teh disonantnih akordov oziroma sozvočij pripelje do razrešitve v konsonanco. Če ne bi bilo disonance, tudi ta konsonanca ne bi bila tako očitna. Ko smo iskali ime ansambla, je bilo na nek način pomembno, da izpostavimo naše poslanstvo, in v Disonanci smo videli tisto, kar pravzaprav počnemo.
Disonanca je imela v zgodovini glasbe vedno različen pomen in različno funkcijo. Če se ozremo v antiko, v staro Grčijo, ko je bila glasba del tako imenovanih znanstvenih ved in umetnosti, so bili določeni intervali oziroma sozvočja prepoznani kot disonanca, danes pa jih prepoznavamo kot konsonanco.
Kar pomeni, da so bili na nek način vizionarski?
Ja, recimo tako. Predvsem pa je ta funkcija disonance zelo odvisna od percepcije. Sčasoma se skozi zgodovino glasbe spreminja tudi glasbeni okus. Skladatelji in ustvarjalci izumljajo vedno nove tehnologije. Nekaj, kar je bilo recimo v času Mozarta za vse nesprejemljivo in neblagozvočno, je danes popolnoma milozvočno. Takrat smo posneli tudi godalni kvartet Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki ima vzdevek oziroma podnaslov »Disonančni« zaradi uvoda v ta kvartet, ki je za tiste čase res zvenel izjemno nenavadno. Če pa ga poslušamo danes, je to nekaj popolnoma običajnega; v tej glasbi ni nič več disonančnega. In pravzaprav smo iz tega kvarteta prevzeli tudi ime. S tem imenom želimo izpostaviti, da ima disonanca za nas samo pozitiven pomen.
Nekaj ste o tem že povedali, ampak mogoče se lahko bolj osredotočiva na izbor programov in sodelovanja. Ensemble Dissonance izvaja svoj lasten cikel komornih koncertov in tudi druge projekte.
Večinoma te dogodke izvajamo v koprodukciji s Festivalom Ljubljana, ki nam zagotavlja prostor za vaje in koncerte na različnih prizoriščih, kot sta Križevniška cerkev in Viteška dvorana. Sodelovanja pa izbiramo v skladu s tem, kar smo zapisali v naše poslanstvo. Medse namreč vabimo večinoma mlade ustvarjalce, ki prihajajo iz Slovenije, živijo in delujejo pa predvsem v tujini.
Če izpostavim nekaj izmed njih: recimo violinistko Lano Trotovšek, ki živi in deluje v Londonu, potem kitarista Maka Grgića, ki že dolga leta živi v New Yorku, pa Jako Mihelača, baritonista in člana Berlinske državne opere. Letos bo z nami nastopil Domen Križaj, prav tako baritonist in član Frankfurtske opere, pa sopranistka Nika Gorič, ki je samostojna ustvarjalka. Lahko bi naštel še veliko imen naših priznanih slovenskih izvajalcev. Naj omenim še nekaj skladateljskih imen, kot so Vito Žuraj, Nik Minašenko in Nana Forte. Letos načrtujemo prav poseben dogodek z letošnjo nagrajenko Prešernovega sklada Petro Strahovnik. To so v glavnem imena oziroma principi naših sodelovanj.
Tudi naročanje novih del, kajne?
Absolutno. V zadnjih letih je nastalo kar nekaj teh skladb – bodisi po naročilu ansambla ali v koprodukciji z Akademijo za glasbo v Ljubljani. Na primer na lanskih Slovenskih glasbenih dnevih smo izvedli šest novih del mladih, nadebudnih in najuspešnejših študentov kompozicije na Akademiji za glasbo. Podoben projekt oziroma koncert načrtujemo tudi ob koncu letošnjega leta, kjer nastajajo nove skladbe na poezijo Srečka Kosovela, saj smo ravno v Kosovelovem letu.
Ensemble Dissonance je v zadnjih letih postal sinonim za vrhunsko komorno in orkestralno ustvarjanje, ki je tesno prepleteno s Festivalom Ljubljana. Kako se je začela ta skupna pot in kako danes snujete program v sozvočju z njimi?
S Festivalom Ljubljana nas veže že kar častitljiva prehojena pot, zlasti po zaslugi direktorja in umetniškega vodje festivala, gospoda Darka Brleka, ki med dogodke festivala redno uvršča tudi imena iz slovenske glasbe – pa ne samo glasbe, ampak tudi gledališča, opere, baleta in tako naprej. Tako vsako leto po dogovoru z gospodom Brlekom pripravim okoli deset različnih programov, od katerih potem gospod Brlek kot direktor in umetniški vodja izbere nekaj dogodkov. Nato me pozove, da naredim finančno in organizacijsko konstrukcijo, poiščem termine z izvajalci in tako naprej. Za druge dogodke pa pravi: »To bomo pa kdaj drugič.« In tako se pravzaprav ves čas ta ponudba vrti. Vsako leto dodam še kakšne nove dogodke in skoraj bi lahko rekel, da večina teh dogodkov, ki jih kadarkoli ponudim, sčasoma pride na vrsto.
Pa so ti dogodki večinoma izvedeni samo enkrat ali imate več različnih izvedb na različnih lokacijah in različnih festivalih? Ali je to v bistvu ekskluzivno zasnovano in izvedeno samo za Festival Ljubljana?
Različno je. Nekateri dogodki nastanejo prav za Festival Ljubljana, kot je na primer koncert, ki se pod naslovom Mahler v Ljubljani dogaja že od leta 2021, pravzaprav vsako leto. Na ta način želimo prikazati izjemno pomembno vlogo skladatelja in dirigenta Gustava Mahlerja, ki je svojo dirigentsko kariero začel v Ljubljani pri svojih dvajsetih letih in je del naše ljubljanske ter slovenske glasbene dediščine. Zato je njegova glasba ljubljanskemu občinstvu zelo blizu; prizorišča, na katerih se ta koncert dogaja, so vedno razprodana in nabito polna.
Na letošnjem 74. Festivalu Ljubljana boste izvedli kar štiri koncerte. Obetajo se tako intimni dogodki v Križevniški cerkvi kot brezčasni Bach v prostorih Slovenske filharmonije. Kako ste izbrali tako raznolik nabor programa?
Ponovno se moram vrniti k poslanstvu našega ansambla. Izvajamo tako klasična, uveljavljena dela kot tudi sodobnejša dela ali dela po naročilu. Sodelujemo z mladimi slovenskimi glasbenimi ustvarjalci, pa tudi z vrhunskimi glasbeniki, ki so pravzaprav državljani sveta. Lahko izpostavim dolgoročno sodelovanje z legendarnim violinistom, aranžerjem in dirigentom Dmitrijem Sitkoveckim, ki v Ljubljano prihaja že od leta 2016 in z njim vedno izjemno lepo sodelujemo. Skozi tako sodelovanje se oblikujejo tudi posebna prijateljstva, ki trajajo in se vzdržujejo tudi v prihodnje. Tako sem prepričan, da se bo gospod Sitkovecki v naslednjih sezonah ponovno vrnil na odre.
Torej desetletnica ne bo obeležila konca njegovih obiskov v Ljubljani?
Tako je. Na odrih Festivala Ljubljana pa imamo letos v gosteh dva izjemna violinista, ki imata na svojih koncertih z ansamblom Dissonance tudi funkcijo vodje ansambla. In sicer je to violinist Vadim Repin, nekdanji čudežni deček. Kot najstnik je nastopal že na največjih svetovnih odrih z največjimi orkestri in dirigenti. Pri petnajstih letih je debitiral v Carnegie Hallu v New Yorku, pri sedemnajstih pa je zmagal na tekmovanju kraljice Elizabete. Mislim, da je še danes najmlajši zmagovalec tega prestižnega tekmovanja.
Z Vadimom Repinom nas prav tako veže dolgoletno poznanstvo, tako da sem bil lani vesel, ko je gospod Darko Brlek posredoval povabilo k sodelovanju pri projektu Pas de deux za prste in pete (Pas de Deux for Toes and Fingers), kjer nastopa s svojo ženo, prima balerino Svetlano Zaharovo. In že po dveh ali treh vajah, ko sta se pogovarjala o tem, kako Ensemble funkcionira in kako je zadovoljen z njim, moram reči, da je bil presrečen in tudi nekoliko presenečen, ker za ta Ensemble prej sploh ni slišal. Vprašal sem ga, če bi morda prišel kot solist in vodja ansambla nastopat na Festival Ljubljana, in sva bila takoj dogovorjena.
Odlično. To je bilo pravzaprav moje naslednje vprašanje. Kako poteka proces dogovorov za sodelovanje? Vidimo, da so to prijateljstva, ki se stkejo. Kako pa potekajo vaje? Predvidevam, da terminov za vaje nimate ravno v izobilju.
Oh, terminov za vaje je dovolj. Večinoma jih načrtujemo več. Včasih se kakšen od gostujočih dirigentov ali solistov odloči, da kakšne vaje sploh ne potrebuje, ampak Ensemble se vedno najprej pripravlja sam. Še preden pridejo solisti in dirigenti, imamo sami vaje, preigramo material in ga vsak sam pregleda. Še pred prvo vajo uredimo vse, kar je potrebno zapisati v notno gradivo, ki ga ponavadi pošlje solist ali dirigent, tako da to res ni težava.
Tudi načrtovanje dela in vaj z gostujočimi umetniki je del organizacijskega procesa, ki ga usklajujem z razpoložljivostjo prostorov Festivala Ljubljana. Če zaradi izjemno pestrega dogajanja in številnih dogodkov, ki jih festival ponuja, tam ni prostora, pač zagotovim prostor drugje. Načeloma so gostujoči umetniki časovno omejeni; ne morejo priti za cel teden, ker imajo nastope tudi drugod. Pa tudi naši glasbeniki so poleti – kljub temu da so takrat ponavadi dopusti – angažirani na kakšnih drugih projektih ali v svojih matičnih ustanovah.
Tu naj omenim, da glasbeniki prihajajo predvsem iz Orkestra Slovenske filharmonije, Orkestra RTV Slovenija in tudi obeh opernih orkestrov, tako ljubljanskega kot mariborskega. Nekateri so profesorji na Akademiji za glasbo. Medse vabimo tudi najboljše diplomante te glasbene ustanove, pri čemer sodelujemo s profesorjem Janezom Podleskom, ki med drugim vodi tudi študentski komorni orkester Akademije za glasbo, in občasno oziroma redno medse vabimo najboljše študente. Vaje v tistih treh dneh pred koncertom so izjemno zgoščene, pravzaprav vadimo cele dneve, so pa zelo dobro temperirane in izjemno dobro izkoriščene. Dela se res fokusirano, izjemno in intenzivno.
Letos imamo z violinistom in dirigentom Sergejem Krilovom zelo zanimiv in zahteven program, ki ga moramo v treh dneh skupaj naštudirati. Gre za dva violinska koncerta Johanna Sebastiana Bacha, violinsko sonato Alfreda Schnittkeja v adaptaciji za godalni Ensemble in izjemno zanimivo delo Ezia Bossa, italijanskega skladatelja, ki je žal že preminil pri dobrih 40 letih, a je napisal izjemen violinski koncert, Esoconcerto, ki se v določenih segmentih naslanja oziroma ozira tudi po glasbi Johanna Sebastiana Bacha. Vaje za ta program smo s Sergejem zelo dobro načrtovali in izkoristili, tako da bo v teh šestih vajah v treh dneh program zagotovo izjemno dobro naštudiran. Tudi zato, ker Sergej Krilov zelo dobro ve, kaj počne, in ta repertoar izjemno dobro pozna. Na primer, koncert Ezia Bossa je bil napisan prav zanj, tako da je to njegov železni repertoar. Tako sugestiven, močan glasbenik, kot je Sergej, ta entuziazem zlahka prenese na glasbenike.
Kar ni nepomembno.
To je izjemno pomembno. Izjemno pomembno je pa to, da so glasbeniki dojemljivi za to. Se pravi, da prihajajo na vaje in koncert res motivirani, že vnaprej dobro pripravljeni, in ne izgubljamo časa z nepotrebnimi peripetijami.
Preden zaključiva, bi vam zastavila še vprašanje, ki najbrž nima enega samega odgovora. Vendarle, kateri od štirih dogodkov, ki jih boste letos izvedli na Festivalu Ljubljana, je vam osebno najbližje ali pa do katerega čutite nekako posebno naklonjenost?
Naj tu povem, da sem predvsem izjemno vesel sodelovanja s Festivalom Ljubljana in zelo hvaležen direktorju ter umetniškemu vodji festivala, gospodu Darku Brleku, in celotni njegovi ekipi, s katero sem pravzaprav dnevno v stiku zaradi organizacije vseh dogodkov, pregleda tiskovnega gradiva, biografij, koncertnih listov in vseh drugih logističnih procesov. Tako mi je vsak dogodek izjemno blizu, tudi zato, ker za vsak dogodek pravzaprav sam zasnujem program ali pa ga zasnujem skupaj z gostujočimi umetniki in solisti.
Tako da, če sem že omenil koncerta z Vadimom Repinom in Sergejem Krilovom, moram izpostaviti še koncert s slovensko flavtistko Ireno Grafenauer, ki letos obeležuje 50 let svojega prvega profesionalnega nastopa. Gosta tega večera bosta tudi violinist Vasilij Melnikov, redni profesor violine na Akademiji za glasbo, in pa mladi, nadobudni violončelist Bernardo Brizani. Za ta koncert sem pripravil tudi nekaj priredb skladb, v katerih kombiniramo klasično glasbo s priredbami zlasti francoskih impresionističnih avtorjev, pa tudi s filmsko glasbo. Tako da mi je tudi ta dogodek izjemno blizu.
Moram pa izpostaviti potem še koncert Mahler v Ljubljani, na katerem bomo predstavili najzgodnejši simfonični opus Gustava Mahlerja, in sicer njegovo Prvo simfonijo ter njegove Pesmi potujočega kalfa (Lieder eines fahrenden Gesellen), ki se pravzaprav tematsko navezujejo na glasbeno sporočilo Prve simfonije, in pa stavek Blumine, ki je bil prvotno del Prve simfonije, kasneje pa ga je Gustav Mahler iz simfonije izločil, zato ga bomo izvedli kot uvod v ta čudovit dogodek. Pesmi potujočega kalfa bo zapel izjemen baritonist, član Frankfurtske opere, Domen Križaj. Za ta koncert pa smo povabili tudi številne glasbenike, ki uspešno živijo in delujejo v tujini in bodo tu nastopili kot del ansambla; prihajajo iz Berlinske filharmonije, Berlinskih simfonikov, Dresdenske filharmonije in drugih uglednih orkestrov v tujini.
Morda za zaključek še pogled naprej. Ali se obrisi načrtov za prihodnje leto že uresničujejo in katera je smer, ki jo želite nadaljevati v prihodnje?
Naj se najprej ustavim pri tem, kaj se bo dogajalo po festivalu. Načrtujemo snemanje novega albuma z violinistko Lano Trotovšek z Bachovimi violinskimi koncerti, pa sodelovanje s skladateljico Petro Strahovnik, s katero načrtujemo izvedbo performansa in koncerta v povezavi oziroma v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje. Gre za poseben projekt, ki se bo dogajal v mesecu zavedanja o tej problematiki. Pa potem gostovanja v Celju, v Novi Gorici, na Bienalu Koper, v Postojni in še dogodek v Kosovelovem letu, o katerem sem prej že govoril, v sodelovanju s skladateljico Nano Forte in študenti kompozicije Akademije za glasbo v Ljubljani.
Če me sprašujete o sodelovanjih za prihodnje leto, je seveda cela vrsta projektov že načrtovanih. Dogovarjamo se tudi za gostovanje v tujini, obujamo projekt Fire & Ice, ki smo ga pred leti izjemno uspešno izvajali povsod po, lahko tako rečem, bivših republikah Jugoslavije. To je sodelovanje z Vladkom Stefanovskim in Vaskom Atanasovskim, tokrat pa se nam pridruži tudi Vladkov sin Jan, ki je v tem času postal izjemen bobnar.
S tem povabilom na vse prihajajoče dogodke in z vašim neustavljivim, kreativnim ter snovalskim duhom počasi zaključujeva oddajo. Najlepša hvala za vaš čas in za vse, kar z ansamblom Dissonance prinašate na slovenske odre.
Še enkrat hvala za povabilo in za ta celoten prijazen in prijeten pogovor. Vašemu občinstvu pa želim veliko dobre glasbe in upam, da se vidimo na kakšnem od dogodkov ansambla Dissonance ter seveda na številnih drugih izjemnih dogodkih Festivala Ljubljana.
Ključne besede: Klemen Hvala, Festival Ljubljana, Ljubljana Festival, Ensemble Dissonance, Ana Pandur, Svetovi odrov, Klasik Radio
