Slovenska filharmonija s svojimi programi ne sme biti dogmatična – biti mora drzna, premikati mora meje in si včasih privoščiti kakšen korak predaleč.
04. 06. 2026 ob 10:24
Tokratna oddaja cikla Svetovi odrov gosti novega direktorja Slovenske filharmonije, Nejca Avblja, ki je spregovoril o svojem programu, načrtih za prihodnost in izpostavil predvsem željo, da osrednjo slovensko glasbeno institucijo približa mladim in da se vrstam ljubiteljev/ic Slovenske filharmonije pridružijo v čim večjem številu.
Slovenska filharmonija predstavlja glavno stičišče resne glasbe v Sloveniji in onkraj njenih meja. Institucija, ki interpretira mojstrovine iz svetovne glasbene zakladnice, obenem pa aktivno soustvarja sodobni glasbeni utrip, stopa na pot novega poglavja.
Z nami je novi direktor Slovenske filharmonije, Nejc Avbelj, glasbenik, ki je nedavno nastopil svoj prvi mandat. Pa začniva in medias res. Pravkar ste nastopili svoj mandat. Kako potekajo vaši prvi dnevi, tedni? Kako je utrip vašega vsakdana trenutno drugačen?
Moram reči, da so prvi dnevi in tedni minili izjemno prijetno. Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta v samem zaključku naše abonmajske sezone, sedaj pa sledi več koncertov na prostem in gostovanj po Sloveniji. Vzdušje v kolektivu je temu primerno – pozitivno, skoraj bi lahko rekli poletno, vsi pa že nekako pogledujemo proti naslednji koncertni sezoni.
Prevzem vodenja tako pomembne institucije je seveda precejšen zalogaj, ki ga ne gre jemati zlahka. Tako so moji delovni dnevi trenutno zelo dolgi, vikendi kratki, ampak energije in fokusa imam več kot kadarkoli prej.
Torej poletni oddih v letošnjem letu ne bo zares oddih, predvidevam?
Recimo, da bo ta oddih združen z delom, s pripravo naslednje koncertne sezone in predvsem namenjen temu, da bomo jeseni lahko v polnosti začeli znova z uresničevanjem našega poslanstva.
Povejva nekaj o vas. Vaše ozadje združuje na videz nezdružljivo: ste glasbenik, pravnik, magister poslovnih ved in akademsko izobražen violinist. V kakšnem vrstnem redu bi sami našteli vse te aspekte vaše osebnosti oziroma vašega profesionalnega udejstvovanja? Kako se vsi trije svetovi v vas dopolnjujejo? Vas je prav ta mnogotera izobrazba usmerila k temu, da ste prevzeli vodenje tako kompleksnega sistema, kot je Slovenska filharmonija, katere ustroj in delovanje, navsezadnje, že dobro poznate? Kot ste mi prej dejali mimo mikrofona, ste znotraj institucije delovali že dve leti.
Ja, pod kožo sem zagotovo v prvi vrsti glasbenik. Menim, da kljub vsej kompleksnosti, v kateri v današnjem svetu delujejo tovrstne kulturne institucije, nikoli ne smemo pozabiti, kaj je njihovo bistvo, kaj je njihov glavni namen. V primeru Slovenske filharmonije sta to zagotovo glasba in glasbena umetnost. To je tudi naša osrednja vrednota že vse od časov Academie Philharmonicorum.
Kot sem omenil, kulturne organizacije danes delujejo v zelo kompleksnem, zahtevnem okolju, ko tekmujemo za javna sredstva in sponzorstva ter se soočamo – tako kot vsi ostali – z rastočimi stroški. Poslovanje je seveda izjemno pomemben aspekt, ki na koncu vpliva na umetniške zadeve. Zato sem bil od nekdaj mnenja, da moramo biti menedžerji, vodje in direktorji v kulturi še toliko bolj usposobljeni. Sposobni moramo biti iskati tiste optimizacije, ki jih je v našem sistemu še mogoče najti, kljub netržni naravi našega dela, in na ta način podpirati poslanstvo, ki ga vsi nosimo globoko v svojih srcih.
Kako pa ste sploh odkrili ta del sebe? Začeli ste seveda kot umetnik, kot violinist, kot glasbenik. Kako se je potem rodil oziroma zgodil interes za menedžment in poslovno vodenje, da vas je pot nato odpeljala na študij prava in študij ekonomije?
Drži, tako kot marsikateri glasbenik sem tudi jaz v mladih letih začel z igranjem violine in nekako v najstniških letih sem se zavedel, da bo to moja poklicna pot. Vendar je bila že od mladih let tako v moji družini kot v moji zavesti prisotna tudi želja, da bi postal pravnik. Ta dvojnost me je spremljala skozi celoten izobraževalni proces. Hkrati in vzporedno sem študiral tako violino kot pravo ter leta 2014 oba študija tudi zaključil.
Sledil je začetek kariere, ko sem delal kot profesionalni glasbenik v številnih orkestrih, vendar je bila ta menedžerska žilica oziroma organizacijska dejavnost pri meni vedno prisotna. Ravno zato so številni glasbeniki v meni od nekdaj videli bodočega vodjo, bodočega direktorja. Verjetno sem jim s tem, ko sem sam dobro razumel dejavnost, dajal tudi občutek varnosti in zaupanja. Deset let po zaključku prvih dveh študijev pa sem se odločil, da svoje znanje nadgradim še v ekonomski smeri. Moram reči, da je bila to zame zelo dobra izkušnja, ki bo zagotovo vplivala tudi na to, kako bom vodil Slovensko filharmonijo.
Pravkar ste omenili svoje znanje in poznavanje ekonomske znanosti, ki pa ga delite tudi s študenti in študentkami. Pred kratkim ste na Ekonomski fakulteti predavali o strateških izzivih javnih kulturnih organizacij, ki jih seveda dobro poznate – tako kot glasbenik kot tudi kot strateg. Kakšen je v tej luči po vašem mnenju danes pravi pomen Slovenske filharmonije, tako v slovenskem kot tudi v mednarodnem prostoru?
Slovenska filharmonija ima po mojem mnenju danes večplastno vlogo in zagotovo vsak posameznik v njej vidi nekaj drugega. Sam bi izpostavil, da je Slovenska filharmonija zlasti simbol izjemno močnih in, lahko rečem, zdravih vrednot. Vrednot, kot so na primer: biti vrhunski v tem, kar počneš, biti popolnoma predan svojemu poklicu in poslanstvu ter nikoli prenehati z raziskovanjem in izboljševanjem. Zgodba razvoja Slovenske filharmonije skozi njene predhodnice nam govori o teh vrednotah in to so res globoko nam lastne vrednote.
Zato ima Slovenska filharmonija tudi izjemno pomembno vzgojno moč, ne samo za glasbenike, ampak tudi za vse druge. Verjamem, da celo tisti, ki naših koncertov ne spremljajo redno ali jih ne obiskujejo, ob omembi Slovenske filharmonije začutijo nekaj veličastnega; nekaj, na kar smo vsi skupaj lahko ponosni.
Ko ste me povprašali o mednarodni vlogi Slovenske filharmonije – menim, da je Slovenska filharmonija izjemno pomemben ambasador Republike Slovenije in da moramo to vlogo še precej okrepiti. Z izjemno koncentracijo znanja, talenta in predanosti namreč lahko pokažemo, da tudi tako majhen kulturni prostor, kot je slovenski, lahko ustvarja na najvišji ravni. Slovenska filharmonija je v zadnjih letih to že večkrat dokazala, tako na koncertih doma kot z gostovanji v tujini. Zdi se mi izjemno pomembno, da institucija v tem pogledu ne razmišlja provincialno, kar nam je bilo v preteklosti pogosto očitano, temveč da imamo sodoben, širok evropski in mednarodni pogled, da smo v svojih stališčih samozavestni in zlasti, da na ta način kreiramo in uresničujemo naš program.
Seveda Slovenska filharmonija sodeluje tudi z mnogimi svetovno zelo uveljavljenimi imeni. Če se navežem nazaj na vaše predavanje: v njem je bil eden glavnih poudarkov na tem, da so kulturne dobrine pogosto netržne, a nujno potrebne za javni interes. Kateri pa so po vašem mnenju ključni izzivi, s katerimi se soočata orkester in zbor Slovenske filharmonije danes? Vemo namreč, da recimo koncerti sodobne glasbe načeloma niso tako dobro obiskani kot velika simfonična dela.
In morda še: katera evropska institucija bi lahko predstavljala zgled Slovenski filharmoniji, ki bi mu želeli slediti?
Zagotovo je ključno vprašanje vseh sorodnih organizacij, kako ostati oziroma znova postati aktualen za svoje občinstvo. To, kako uspešni smo pri reševanju tega vprašanja, se odraža zlasti v obiskanosti naših koncertov. Tega ne moremo spregledati. Kot ste omenili, pa obstajajo tudi izjeme. Na primer, izvajanje sodobne glasbe je izjemno pomembno in povsem normalno je, da ti koncerti niso množično obiskani, pa so vendarle nujni za naše delovanje.
Če se ozrem na zbor in orkester Slovenske filharmonije, je izzivov zagotovo veliko. En izziv je na primer medgeneracijski – izziv prehoda generacij. Potem imamo seveda izzive, kako motivirati naše ansamble. To je povsem normalno. Zaposleni so vsak dan v službi in potrebno jih je usmeriti na skupno pot. Kar se mi zdi izjemno pomembno, je, da zaposlenim v tem pogledu omogočimo dobre pogoje za delo: po eni strani vrhunsko umetniško vodstvo z vrhunskimi gostujočimi umetniki, po drugi strani pa vrhunsko infrastrukturo.
In tukaj ima Slovenska filharmonija trenutno precejšen problem, saj se soočamo z veliko prostorsko stisko. Tukaj je definitivno še prostor za izboljšave. Prostorsko stisko občutimo tako pri naših vajah kot zlasti pri koncertih. Največje koncerte izvajamo v Cankarjevem domu, kjer gostujemo. In ko si gost, nisi doma. To zagotovo vpliva na oblikovanje naših programov in na termine, ko smo razpoložljivi za gostujoče umetnike oziroma ko so gostujoči umetniki razpoložljivi za nas. Tukaj si želimo, da bi nekoč prišli do nove, lastne koncertne dvorane, ki bi nam bila na voljo tako za vaje kot za koncerte in v kateri bi lahko svoje poslanstvo resnično izpolnjevali v polnosti.
Torej, če prav razumem, ste v svojem programu nagovorili tudi to prostorsko problematiko oziroma se nameravate ukvarjati z reševanjem prostorske stiske?
Opozorila na prostorsko stisko so se začela že v prejšnjem mandatu, to ni novost, in so pomemben del mojega programa. Zagotovo tukaj nisem edina pristojna oseba, sem pa tisti, ki mora ta projekt in to idejo poganjati naprej. Ustrezno jo moram predstaviti tako politiki kot strokovni javnosti in zaposlenim ter nekako povezovati vse te deležnike v smeri, da se bo projekt čim prej začel kazati tudi v praksi.
Vaša funkcija je poslovno vodenje te pomembne institucije. Vemo, da nekako še zmeraj vlada prepričanje, da je resna glasba polje zanimanja starejše populacije. Vemo tudi, da se institucije zelo trudijo, da bi privabile mlajše občinstvo. Prej ste omenjali medgeneracijske prehode, ki najbrž veljajo tako za zaposlene v orkestru kot tudi za občinstvo. Kako doseči in dosegati nove ciljne skupine, torej mlado populacijo? Najbrž gre pogosto za hojo po robu oziroma plovbo med Scilo in Karibdo, saj sta pomembni obe plati – tako umetniška vizija kot tudi ekonomska oziroma generacijska vzdržnost. V idealnih pogojih najbrž hodita z roko v roki. Kako pa doseči ta balans?
V prvi vrsti se moramo zavedati, da balans ni nekaj trajnega, kar postaviš in ostane, ampak je ideal, ki ga stalno zasledujemo. To nam pove, da nikoli ne smemo zaspati na lovorikah, ampak moramo neprestano iskati nove poti in pristen stik s publiko. To se mi zdi izjemno pomembno.
Mladi bodo v naslednjih letih osrednja ciljna publika Slovenske filharmonije, saj je od tega odvisna trajnost našega delovanja. Današnji mladi so bodoči veliki abonenti in naši partnerji za desetletja. Zato je ključno, da za mlade ustvarimo primerno programsko ponudbo. Slovenska filharmonija je na tem področju naredila že marsikaj zelo dobrega. Lep primer je naš družinski abonma, ki je namenjen najmlajšim in je praktično stalno povsem razprodan. Vsak koncert ima celo po dva termina.
Drži, dva termina ob sobotah. In oba termina sta razprodana, vstopnice je praktično nemogoče dobiti.
Tako je. Kar nam je uspelo pri družinskem abonmaju, nam žal zaenkrat še ni uspelo pri najstnikih in dijakih. To bo naše osrednje vodilo – se pravi, vzpostaviti programski most med programi za najmlajše in našimi velikimi abonmajskimi cikli.
Čemu pa pripisujete to, da je tako težko pridobiti najstniško in dijaško populacijo?
Menim, da je tukaj zlasti odgovornost institucije, da jim ponudi programe, ki so zanje res aktualni, in hkrati programe, ki so izvedeni v primernih terminih. Dejstvo je, da mlajši najstniki težko obiskujejo koncerte v četrtek zvečer. Ti koncerti so tudi precej zahtevni in dolgi, zato moramo to starostno skupino nagovoriti v skladu z njenimi lastnostmi in potrebami.
V ta namen bomo od sezone 2027/2028 dalje vzpostavili nov mladinski cikel, ki bo specifično prilagojen ravno tej starostni skupini.
Torej govoriva o starostni skupini med 11 in 13, 14 let?
Med 11 in 16 let, se pravi do mlajših dijakov. Opažamo namreč, da starejši dijaki in študenti že posegajo po naših velikih abonmajih in so zanje dovolj atraktivni oziroma primerni za obisk. Kar se mi zdi prav tako izjemno pomembno, je zmanjševanje vseh finančnih ovir, ki morda stojijo na poti mladim do obiska koncertov. Zato bomo po zgledu nekaterih tujih institucij – lep primer je na primer Kraljeva opera v Kopenhagnu – uvedli mnogo večje ugodnosti za vstopnice in abonmaje za mlade. Te ugodnosti bodo znašale vse do 50 odstotkov popusta na redne cene. To je mnogo več, kot je sedaj, in verjamem, da se bomo mladim tudi na tak način lahko približali.
Izjemno pomembno pa je tudi to, kako z mladimi komuniciramo – katere kanale uporabljamo ter kakšna sta jezik in slog. Tukaj menim, da je izjemno pozitivno, da v našo ekipo vključujemo mlade. Ko so mladi del našega razmišljanja, verjamem, da bomo ubrali tisti pravi ton, ki jih bo zares nagovoril.
Če pa bi morali izbirati, bi dali prednost formi in zvezdniškim imenom ali bi se osredotočili na grajenje specifične, prepoznavne programske identitete, ki nosi avtorski podpis kuratorja? Nekaj ste že omenili, torej pripravljate cikel za mlade. Kaj pa pripravljate v prihajajočih sezonah, poleg te, ki je seveda že postavljena?
Seveda. Če se najprej navežem na vaše prvo vprašanje: menim, da ni enega brez drugega. Pomembna so tako zveneča imena kot tudi zelo jasna kuratorska vizija institucije. Slovenska filharmonija s svojimi programi ne sme biti zgolj dogmatična. Mora biti drzna, premikati mora meje in si včasih privoščiti kakšen korak predaleč. Ne smemo pozabiti, da so bile prve izvedbe številnih del, ki jih danes prepoznavamo kot železni repertoar, takrat pospremljene z neodobravanjem ali celo s škandali. Tem škandalom se danes maksimalno izogibamo, čeprav morda za to ni pravega razloga.
In te drznosti nikakor ne mislim omejevati, saj menim, da si institucija s programskim konformizmom na dolgi rok naredi več škode kot koristi – postane zaprašena, okostenela in nerelevantna. Zagotovo pa je potrebno imeti v mislih tudi naše občinstvo. Brez občinstva izgubimo vso družbeno in vzgojno moč, ki jo imamo. Občinstvo nam z obiskom naših koncertov daje zelo jasne signale, kaj jih navdušuje in kaj ne, kaj si želijo in česa ne.
Ravno zato se mi zdi izjemno pomembno, da v program vendarle vključujemo tudi zveneča imena, ki privabijo ne le strokovno javnost oziroma osebe, ki redno obiskujejo koncerte, ampak tudi tiste, ki naše delovanje spremljajo zgolj od daleč in se za obisk koncerta odločijo ravno zaradi zvenečega imena, ki je morda bolj komercialno znano oziroma znano širši javnosti. Nikakor pa zveneča imena ne smejo pomeniti kompromisa v smislu kakovosti izvedbe ali programskega kompromisa. V to zagotovo ne bomo šli.
Sami ste sodelovali pri snovanju mnogih strateških dokumentov za kulturo. Pogosto slišimo rek, da se v kulturi vsak evro trikrat obrne. V našem prostoru pa marsikje še zmeraj vlada prepričanje, da je umetnost namenjena sama sebi. Nekaj ste o tem sicer že povedali, pa vendar: menite, da mora program Slovenske filharmonije nagovarjati širše občinstvo, in če da, kako? Ali pa mora Slovenska filharmonija delovati predvsem kot edukacijska platforma za inovacije in razvoj, na primer z novimi naročili sodobne glasbe? Kot vemo, sodobna glasba ne privablja tako širokega kroga poslušalcev.
Pogosto poudarjam, da se mora institucija zelo dobro zavedati točke v razvojnem ciklu, v kateri se trenutno nahaja. Zato je zelo napačno kopirati prakse drugih kulturnih organizacij in jih neposredno preslikati na naše delovanje. Menim, da je eden večjih zaviralcev napredka to, ko želi institucija več pogosto nasprotujočih si ciljev – na primer omenjeno sodobno glasbo in množične koncerte – uresničevati hkrati in ko jih jemlje kot enako pomembne. Vsi ti cilji so pomembni, vendar imajo svojo relativno pomembnost. Se pravi, boljše vprašanje kot »eno ali drugo« se mi zdi »koliko enega in koliko drugega, kdaj in za koga«.
V tem smislu bom usmerjal program Slovenske filharmonije, da bo razvojni. To pomeni, da bo v prvih letih mandata program oblikovan tako, da bo privabljal večje množice. Želimo zapolniti potenciale, ki jih v dvoranah še imamo, in izboljšati obiskanost. Ravno ta boljša obiskanost bo potem dobra baza, da se lahko podamo v bolj eksperimentalne vode, da lahko občinstvo bolj izobražujemo in seznanjamo s sodobno glasbo.
Pa tudi s poslovnega vidika bo večji obisk finančno pripomogel k temu, da bomo lažje gojili sodobne izvajalske prakse, glasbo slovenskih skladateljev in dela drugih sodobnih avtorjev, kar se mi zdi izjemno pomembno. Slovenska filharmonija je bila namreč skozi večji del svoje zgodovine zelo napredna institucija in ta usmeritev je za nas ključna.
Pravzaprav bi potem lahko zatrdila, da si želite progresivno Slovensko filharmonijo in da jo želite peljati naprej v tem duhu, ko je bila med najnaprednejšimi?
Drži, omenil bi zgolj komponento časa. Mandat traja pet let in zdi se mi pomembno, da se vsi cilji manifestirajo ob koncu mandata. Zagotovo pa bodo med samim mandatom v določenih sezonah imeli prednost eni programski pogledi, v drugih sezonah pa drugi, z namenom, da se ta razvojni cikel institucije pravilno odvrti.
Načrtujete večje spremembe v strukturi abonmajev ali ti ostajajo primerljivi s temi, ki so na voljo v tem trenutku?
Struktura abonmajev bo v grobem ostala približno enaka. Bolj vidna sprememba bo na področju vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe, kjer bomo združili obstoječa abonmaja PVC in VIP v en močnejši, osrednji vokalni abonma. Vendar to na programsko ponudbo ne bo vplivalo, saj bomo v tem abonmaju še vedno izvajali tako vokalna kot vokalno-instrumentalna dela.
Kar se tiče orkestrskih abonmajev, bomo ostali pri treh, torej pri mogočnem abonmaju, klasičnem abonmaju in sodobnem abonmaju. Namen tega je zlasti vzpostaviti boljšo profiliranost teh ciklov. To velja predvsem za klasični abonma, ki ga želim voditi bolj v smer historično ozaveščenih izvajalskih praks, tudi z gostujočimi umetniki, ki so specialisti za to glasbeno obdobje. Po drugi strani pa bo mogočni abonma res mogočen in bo namenjen tistim, ki si predvsem želijo glasbe poznega 19. stoletja in velikih del 20. stoletja.
Za konec: Slovenska filharmonija je dom ljubiteljev glasbe. Kaj bi položili na srce zvestim abonentom, ki so z vami že dolga leta, in kaj tistim, ki morda še oklevajo in se ne morejo zares odločiti za prvi obisk?
Našim abonentom bi se najprej zahvalil za zvestobo, spoštovanje in zaupanje, ki nam ga izkazujejo z obiskovanjem naših koncertov. Potrebno je povedati, da so publika, zbor in orkester skupna ideja, ki je bila že v času filharmonične družbe povezana v eno enoto. Tako so tudi naši abonenti na nek način filharmoniki.
Kar se tiče drugih oseb, ki še ne obiskujejo naših koncertov, pa bi jih toplo povabil, da vstopijo v naš svet. Ponujamo veliko različnih programskih možnosti in verjamem, da je naš program tako pester, da praktično vsakdo lahko najde nekaj zase. Izvajamo tako železni repertoar za orkester in zbor kot tudi zelo zanimiva sodobna dela. Vse bi povabil, da se udeležijo naših koncertov, predvsem pa tistih v poletnem času, ki so pogosto na prostem in brezplačni, ter tako vstopijo v naš filharmonični svet.
S tem povabilom pa bi vas za konec vprašala še, kateri so po vašem mnenju tisti vrhunci prihajajoče sezone, ki se jih sami osebno najbolj veselite?
Prihajajoča sezona bo izjemno pestra. Izpostaviti je potrebno, da v letu 2027 obeležujemo dvestoletnico Beethovnove smrti, zato smo v našem programu pripravili izvedbo celotnega cikla Beethovnovih simfonij. Torej, izvedenih bo vseh devet simfonij in verjamem, da bo to za vsakega poslušalca nekaj posebnega. Osebno vsakič, ko poslušam celoten cikel, občudujem in se čudim, kakšen izjemen razvoj je ta skladatelj doživel v svojem opusu od Prve do Devete simfonije.
Zelo se veselim tudi izvedbe Alpske simfonije Richarda Straussa v marcu 2027. Gre za izjemno, monumentalno in zvočno neverjetno bogato delo, skozi katerega lahko v glasbi podoživimo marsikatero občutenje, ki ga doživimo v gorah. Menim, da bo to posebno glasbeno doživetje zlasti za tiste, ki radi zahajamo v gore.
Omeniti pa je potrebno še dva koncerta, ki bosta zares izjemna, in sicer zato, ker bosta dirigirala slovenska dirigenta. V marcu 2027 se nam bo predstavila Mojca Laurenčič, zmagovalka tekmovanja La Maestra, in sicer s šesto Beethovnovo simfonijo. Že v oktobru 2026 pa se nam bo s Straussovo simfonično pesnitvijo Tako je govoril Zaratustra predstavil Davorin Mori. Jaz menim, da je to izjemna priložnost, da podpremo naše mlade dirigente in prisluhnemo razvoju, ki je bil v zadnjih letih narejen na področju dirigiranja pri mladih.
Ključne besede: Slovenska filharmonija, Nejc Avbelj, nova sezona, Barvito, Ana Pandur, Klasik Radio, Svetovi odrov
