Aleš Drenik, vodja resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu, je bil gost tokratne oddaje cikla Svetovi odrov.
Z njim smo spregovorili o iztekajoči se sezoni in njenih vrhuncih, razkrili, kaj prinaša sezona pred nami in razgrinjali, kako se tkivo vsakoletne sezone spleta že dolgo pred vsakršno objavo v programskih knjižicah, kako pomembno je ohranjanje dobrih odnosov v svetu glasbe, ki je bistveno manjši, kot se zdi in tudi o tem, kako pomembne so tako mednarodne izkušnje kot tudi dobri odnosi v kolektivu, ki ustvarja glasbene programe.
Ni naključje, da se koncerti v dvoranah Cankarjevega doma polnijo s pričakovanjem, dihajo z ustvarjalkami in ustvarjalci ter se zaključujejo z burnimi aplavzi. To je rezultat vizije, ki je bila skrbno načrtovana daleč vnaprej, podrobno kurirana in je plod usklajenega sodelovanja številčne ekipe. Gost današnje oddaje je mag. Aleš Drenik, vodja programa resne glasbe, opere in baleta v Cankarjevem domu, s katerim smo pred meseci odpirali vrata v sezono, danes pa se bova poglobila v tisto, ki prihaja v programih Zlatega in Srebrnega abonmaja.
Ko smo se nazadnje pogovarjali, smo stali na pragu sezone. Zdaj, ob njenem zaključku, me zanima, ali je iztekajoča se sezona izpolnila vaša pričakovanja? Je potrdila, da so bile programske odločitve prave? Kaj bi morda izpostavili kot vrhunec, na katerega ste še posebej ponosni?
Da, glede na odziv občinstva – tako v smislu bogatega vpisa, predvsem Zlatega abonmaja, kot tudi v smislu doživetja na samih koncertih – si upam trditi, da je za nami izjemno uspešna sezona. Dobra je bila tudi prodaja vstopnic zunaj abonmaja. Lahko torej povzamem, da so bile programske odločitve pravilne. V okviru terminskih in finančnih zmožnosti program vedno načrtujem s ciljem ponuditi našemu cenjenemu občinstvu najboljše možno. Želja je tudi ponuditi čim bolj raznolik spored. V Zlatem abonmaju smo tako v pravkar pretekli sezoni lahko slišali nekaj velikih simfoničnih del, kot sta Sibeliusova 2. simfonija in Čajkovskova 6. simfonija, oratorijsko delo – Dvořákovo Stabat Mater, dva priljubljena klavirska koncerta, Ravela in Chopina, ter dva redkeje slišana violinska koncerta – Dvořákovega in predvsem Barberjevega, ki je bil po mojih podatkih pri nas zadnjič izvajan leta 2006.
Dvajset let, torej?
Dvajset let, da.
To pa je kar dolga doba. In pravzaprav zamenjava generacije poslušalcev, kajne?
Res je, zanimivo. Jaz se tega koncerta celo spomnim – nastopila je Anne-Akiko Meyers s Slovensko filharmonijo in od takrat je minilo že skoraj dvajset let.
Čas zelo hitro teče.
Hitro teče, da. Glede prej omenjene dobre prodaje zunaj abonmajev pa morda omenim še Srebrni abonma. Za tega ljudje še vedno raje kupujejo posamične vstopnice, kot pa da bi se odločili for vpis celotnega abonmaja. Moja želja je, da bi občinstvo ta abonma prepoznalo kot zaokroženo celoto, ki ponuja zelo raznolik in seveda vrhunski program. Na Srebrni abonma ne gledam več zgolj kot na komorni ciklus; mislim, da smo ta okvir že presegli. Ponudili smo najprestižnejše vokalne sestave, izjemne projekte sodobne glasbe, tolkalne projekte in prestižne recitale pianistov – v tej sezoni, recimo, zvezdniškega Seong-Jin Choja in pa zmagovalca Chopinovega tekmovanja, Brucea Liuja. Slednji je nastopil le kakšna dva ali tri tedne po zaključku tekmovanja. Take priložnosti v Ljubljani še ni bilo.
Takrat, v prvi oddaji, sva se pogovarjala tudi o tem, da boste gostili zmagovalca, ki takrat sploh še ni bil znan. Mislim, da sva snemala ravno nekaj dni pred zaključkom tekmovanja.
Tisto je bilo res zanimivo obdobje. Bilo je tudi stresno, saj je imel zmagovalec seveda nor urnik, mi pa smo imeli izjemno srečo. Koncert v Ljubljani je bil njegov zadnji koncert v Evropi za naslednjih nekaj mesecev. Tako da je bil to dejansko izjemen dogodek, lahko bi rekel eden izmed vrhuncev. Če že iščemo vrhunce, pa bi težko s prstom pokazal le na enega. Vsak koncert ima v sebi nekaj posebnega in prinaša zgodbo zase.
Ko ste omenili, da je bilo veliko vstopnic za koncerte Srebrnega abonmaja prodanih posamično – kakšna pa je razlika? Abonmaji so kurirane vsebine, ki ponujajo določeno rdečo nit. Kako pa gledate oziroma kako doživljate strukturo poslušalcev, ki kupujejo posamične vstopnice? Kakšna je razlika med abonenti in med naključnimi obiskovalci?
Sklepam, da tu ni nič drugače kot pri primerjavi občinstva, ki obiskuje opero ali dramo v okviru abonmaja ali zunaj njega. Nekateri si pač želijo ciklusa rednih obiskov, druge pa zanimajo zgolj specifični dogodki. Ponavadi se dobro napolnijo koncerti izjemnih pianistov in vokalni projekti – zbor Tenebrae, eden najboljših komornih zborov na svetu, je na primer popolnoma napolnil dvorano. Kar se tiče Zlatega abonmaja, tam občinstvo privabi predvsem program, pri posamičnih vstopnicah pa morda kakšen poseben solist. Violinist Ray Chen je, recimo, izjemno priljubljen pri mladih poslušalcih.
Kdaj in kako pa začenjate snovati program prihajajočih sezon? Imate programsko vizijo morda zasnovano že za nekaj sezon vnaprej in potem usklajujete domišljeno s poljem možnega in izvedljivega glede na ekonomske in terminske razpoložljivosti? Vemo, da so velika imena zasedena za mnoga leta vnaprej, obenem pa sklepam, da program deloma usklajujete tudi z drugimi večjimi kulturnimi institucijami, ki so posvečene klasični oziroma resni glasbi.
Kar se tiče usklajevanja, se trudimo, kolikor je mogoče, a vsak ima seveda svojo programsko vizijo. Je pa res, da je umetniško načrtovanje živ organizem. Situacija se lahko spremeni vsak doli in skorajda bi se morali usklajevati vsakodnevno. Tako nam včasih uspe bolj, včasih malo manj. Sicer pa sem se s programom prihajajoče sezone začel ukvarjati pred dvema letoma in pol. Realnost načrtovanja je natanko takšna, kot sva ugotovila – umetnost načrtovanja je »umetnost mogočega«. Gre za raziskovanje možnosti, kakšne turneje orkestrov so načrtovane za prihodnja leta in ali bodo ti lahko obiskali tudi Ljubljano. Včasih imaš pri tem bolj srečno roko, včasih malo manj. Zgodi se, da so najbolj zanimive turneje v okviru enega samega terminskega obdobja in vsega preprosto ne moreš imeti. Pri načrtovanju večjih, zvezdniških imen je treba ukrepati kar se da hitro in hkrati preigravati več različnih scenarijev, tako programskih kot finančnih. Finančno načrtovanje zdaj zaključujem že za sezono 2027/2028, ta pa seveda sega v pomlad 2028. To pomeni, da ta pomlad že vpliva na celotno sezono 2028/2029, saj je del istega proračunskega leta. Še posebej pri Zlatem abonmaju gre pri načrtovanju sezone bolj za kombinatoriko terminskih in finančnih zmožnosti. To je izrazitejše kot pri Srebrnem abonmaju, kjer imamo malo več manevrskega prostora in lahko uporabimo več domišljije. Bi pa rekel, da so glavni cilj oziroma strategija mednarodna relevantnost in predvsem vrhunska umetniška vrednost.
V programski knjižici beremo, da sezona 2026/2027 temelji na treh stebrih: umetniški odličnosti, radovednosti in predstavitvi najprodornejših glasov. Ko se znajdete pred tem morjem vrhunske glasbe, ki sega od monumentalnih simfoničnih del pa vse do najbolj intimnih recitalov, vam pri tem pomagajo vaše resnično bogate izkušnje s področja kulturnega oziroma glasbenega menedžmenta in poznavanja občinstva. Kaj je torej vaše programsko vodilo?
Izkušnje so na mojem področju ključne. Ni priročnika za umetniško načrtovanje in vsaka nova okoliščina prinaša nove izzive. Zagotovo pa je pomembno tudi poznavanje občinstva, prepoznavanje njegovih potreb ter predvsem ustrezno programsko pozicioniranje znotraj širše glasbene pokrajine v našem okolju. Poslanstvo hiše, kot je Cankarjev dom, in naših dveh najvidnejših ciklov resne glasbe – Zlatega in Srebrnega abonmaja –, seveda ni enako poslanstvu Slovenske filharmonije ali pa Ljubljanskega festivala. Vsak nagovarja določen segment občinstva na svoj način. V tej luči je moje programsko vodilo ponuditi občinstvu najboljše možno skozi celotno sezono od septembra do junija. To pomeni visoko umetniško vrednost in čim bolj raznoliko ponudbo, primerljivo z ravnjo institucij državnega pomena v Evropi.
Predvidevam sicer, da na naslednje vprašanje nimate enoznačnega odgovora oziroma da ta sploh ne obstaja, pa vendar: če bi morali, ali bi dali v vašem programu prednost formi – torej velikim imenom, ki so sinonim za vrhunsko glasbeno izkušnjo – ali morda prepoznavni programski identiteti z vašim avtorskim podpisom? Saj vemo, da ste tudi sami akademski glasbenik, kar pomeni, da izhajate iz praktičnih izkušenj in doživljanja glasbe.
Da, to je odlično vprašanje, saj tudi sam tako doživljam glasbo. Aktivno sicer ne igram več že dolga leta, vendar to ostane v človeku. Kaj je bolj pomembno pri načrtovanju? Enoznacnega odgovora res ni. Tudi načrtovanje je, kot sem rekel, živ organizem. Vsaka sezona in vsaka okoliščina prineseta nove izzive. Idealno pa iščem projekte, ki združujejo oboje oziroma, če se le da, vse to. Lep primer bo koncert v Srebrnem abonmaju 2. decembra letos. To bo recital baritenorja Michaela Spyresa. On pravzaprav dosega kultni status kot edini pravi baritenor na svetu, ki lahko enako suvereno poje tako tenorske kot baritonske vloge. Nastopa na največjih odrih – v Carnegie Hallu, Milanski skali, Metropolitanski operi, na festivalu v Bayreuthu in tako naprej. Ni pa tipičen zvezdnik, kot sta, brez zamere, Tettelman ali Kaufmann. Spyres zelo rad raziskuje, ukvarja se z umetniško-muzikološkimi projekti. Nedavno je za založbo Warner Classics posnel izbrana Verdijeva dela, kjer so celoten album posneli v originalni Verdijevi uglasitvi na 432 Hz. Pri samem snemanju se niso naslanjali na sodobne konvencije v smislu verdijevske estetike, ampak sta skupaj z dirigentom Gabrielom Bebeseleo iskala rešitve v smislu fraziranja, dinamike in muziciranja zgolj iz zapisov v partituri, ki sta jih našla v pismih in rokopisih. Želja je bija predstaviti glasbo takšno, kot si jo je zamislil Verdi sam. Podobno je sestavljen tudi recital, ki ga pripravlja za 2. december. Slišali bomo manj znane, intimne pesmi Gioachina Rossinija, predvsem iz zbirke Grehi starosti, ki jih je napisal po tem, ko se je že upokojil od pisanja oper. Gre za nekaj posebnega, drugačnega in ne tipično zvezdniškega. To je morda iskanje novih poti z avtorskim podpisom, kjer poustvarjalci – kar glasbeniki oziroma interpreti so – postanejo deloma tudi avtorji novih interpretacij.
Opažate pri obiskovalcih v zadnjem času kakšne premike? So postali morda bolj drzni pri izbiri koncertov? Iščejo več novosti ali se raje vračajo k tistemu, kar jim nudi varnost tradicije? Kako kot programski vodja odgovarjate na te zaznane tihe spremembe v potrebah občinstva?
Te spremembe so res tihe. Težko bi rekel, da je mogoče v zadnjem času opaziti kakšen tektonski premik v preferencah obiskovalcev. Zdi se mi pomembno, da v različnih sklopih našega programa resne glasbe v Cankarjevem domu ponudimo čim širši nabor, ki lahko zbudi zanimanje pri različnih segmentih občinstva, ne zgolj pri enem. Kot sem že prej omenil pri programu Srebrnega abonmaja, je želja ponuoditi več kot le komorni ciklus; pravzaprav to Srebrni abonma niti ni več. Gre za abonma resne glasbe v najširšem smislu, ki predstavlja različne žanre in, upajmo, privablja tudi različno občinstvo. Glede na naše pozicioniranje znotraj širšega kulturnega okolja in primerljivost s sorodnimi institucijami v Evropi pa – sploh ko gre za Zlati abonma – tradicionalni simfonični repertoar seveda ostaja jedro.
Ko spremljate občinstvo, kako vidite mlado publiko? Ali se zanimanje za resno glasbo v zadnjih letih povečuje? Na koncertih je namreč opaziti precej številčnejšo mlajšo generacijo, medtem ko se je klasičnih simfoničnih koncertov dugo držal sloves, da zanimajo le starejše občinstvo.
Da, res je, in izjemno me veseli, da lahko na koncertih vidimo tudi mlajše obraze. Je pa seveda še veliko možnosti za dodatno animiranje mlajšega občinstva. Nekako se mi zdi, morda tudi zaradi preproste dostopnosti vseh možnih vsebin na digitalnih platformah in družbenih omrežjih, da vse več mladih prepoznava privlačnost tega, kar počnemo. Prisotnost in digitalni odtis izpostavljenih glasbenikov, skupin in ansamblov na vseh omrežjih sta zelo pomemben element. To največji umetniki razumejo in so ponotranjili. Prej omenjeni Michael Spyres, ki je resnično zvezdnik svetovnega kova, na primer ni tako izpostavljen na družbenih omrežjih. To mu je morda malo manj blizu in po svoje bi si zaslužil še večjo prepoznavnost. Ob vsem tem pa je seveda pomembno tudi to, da tako mladi kot mi, malo starejši, znamo prepoznati kakovost in pravo umetniško vrednost, saj nas obkroža marsikaj. Upam, da lahko sam z izborom programov k temu malo priporem.
V Cankarjevem domu delujete že nekaj let, vaša karierna pot pa vas je pred tem vodila v zelo različna okolja – od vodenja Praške komorne filharmonije na Češkem do petletnega službovanja v Omanu, kjer ste bili programski menedžer Kraljeve operne hiše v Maskatu, najsodobnejše v arabskem svetu. Kako vam te mednarodne izkušnje, od osrčja srednjeevropske tradicije do popolnoma drugačnega kulturnega okolja, pomagajo pri snovanju programa za naš prostor? Kaj ste iz teh okolij prinesli v Ljubljano oziroma kako doživljate specifiko našega prostora?
Mednarodne izkušnje seveda pomagajo in so več kot dobrodošle. S seboj prinesejo profesionalno socialno mrežo, ki je drugače nikakor ne bi mogel zgraditi. Hkrati pa mi to na nek način omogoča malo bolj objektiven, manj obremenjen pogled na domačo kulturno pokrajino. Konec koncev deset let nisem živel tukaj, niti nisem bil vpet v ta prostor. Zato se, čeprav sem zdaj že tri leta in pol nazaj v Sloveniji, še vedno počutim bolj svobodnega. Upam, da zato lažje in manj obremenjeno najdem način, kako nagovoriti občinstvo. Nekih izrazitih specifik našega prostora niti ne vidim. Bolj se mi zdi pomembno zavedati se, kateri segment občinstva nagovarjaš z določenim programskim sklopom. Pomembno se mi zdi poudariti, da je pri mojem delu izjemno bistveno gojiti dobre in predvsem partnerske odnose z vsemi relevantnimi deležniki na področju resne glasbe. To so umetniki sami, agenti, menedžerji in umetniške agencije. Ta svet je precej manjši, kot bi si človek predstavljal. Naučil sem se tudi, da je ključno, da se umetniki, ki gostujejo v določeni hiši, tam dobro počutijo, da je zanje dobro poskrbljeno v vseh pogledih in da prejmejo toplo dobrodošlico. Umetniški svet je majhen in informacije krožijo izjemno hitro. Tako je ugled institucije tudi v tem osebnem pogledu izredno pomemben.
Človeška izkušnja je torej zmeraj tista, ki je odločilna?
Tudi, seveda.
Vsaka sezona pa ima svoje zvezdne trenutke. Če sva prej omenjala vrhunce iztekajoče se sezone, pa vas bom zdaj vprašala, kaj je tisto, kar vas v novi sezoni najbolj vznemirja oziroma česa se najbolj veselite?
Nova sezona je res nekaj posebnega. Tako v Zlatem kot v Srebrnem abonmaju načrtujemo številne izjemne dogodke – tako zvezdniške kot tudi tiste, ki so vsebinsko in programsko izredno zanimivi ter nekateri celo inovativni. Sezono odpiramo z dogodkom, za katerega verjamem, da bo eden izmed vrhuncev v celotni zgodovini Zlatega abonmaja, s katerim ravno jadramo v 33. sezono. Pri nas bo namreč nastopil eden najbolj prestižnih orkestrov na svetu, Clevelandski orkester. V nadaljevanju, novembra, bomo lahko pri nas slišali legendarnega ameriškega pianista Emanuela Axat, prejemnika kar osmih grammyjev. V Zlati abonma se v februarju vrača Daniil Trifonov. To bo res poseben projekt, saj bo z Berlinskimi baročnimi solisti izvedel Beethovnov tako imenovani 0. klavirski koncert, in to na historičnem hammerklavirju, ki ga bodo pripeljali s seboj. To je nujno omeniti ob dvestoletnici Beethovnove smrti. Marca 2027 bomo gostili Komorni orkester iz Stuttgarta in slišali premierno izvedbo celotne scenske glasbe za Goethejevo tragedijo Egmont v slovenskem jeziku, kjer bo pripovedovalec Aleš Valič. Če nadaljujem z Zlatim abonmajem, bomo imeli priložnost slišati tudi dva vrhunska violinista. Če vas zanima violina, sta to Augustin Hadelich, eden najbolj občudovanih violinistov našega časa, ki prihaja s prepoznavno Akademijo St Martin in the Fields, osebno pa se zelo veselim tudi nastopa srbsko-francoskega virtuoza Nemanje Radulovića. Gre resnično za umetnika, ki navdušuje v vseh pogledih. Tako si objektivno upam trditi – čeprav popolnoma objektiven seveda ne morem biti –, da gre resnično za izjemno sezono. Vabim vse poslušalce, da si več podrobnosti ogledajo na naši spletni strani cd-cc.si.
Za konec – po vseh teh letih v Cankarjevem domu, kje osebno najdete motivacijo, da vedno znova iščete presežke za naše občinstvo, da sestavljate to zahtevno sestavljanko? Gre gotovo za precejšen izziv, da se po dolgih letih snovanja programa ne ponavljate in da ohranjate svežino. Kakšno vlogo ima pri tem vaša motivacija, pa tudi vaša ekipa sodelavk in sodelavcev?
Motivacije meni in mojim sodelavcem res ne manjka. Lahko rečem, da tako jaz kot moji kolegi iskreno radi počnemo to, kar počnemo. Ni večje nagrade kot videti zadovoljno občinstvo – ljudi, ki so z večernega umetniškega dogodka odnesli nekaj, kar je nanje pustilo močan vtis. To je največje zadoščenje. Ni pa vedno lahko zadovoljiti vseh teh pričakovanj. Delamo znotraj relativno omejenih okvirov, kot sva že prej ugotovila. Ekipa sodelavcev v Cankarjevem domu pri tem resnično ključno pomaga. Vsak izmed nas je nepogrešljiv del v tej verigi, ki na koncu dneva obiskovalcem omogoči resnično vredno umetniško doživetje.
In nepozabno izkušnjo.
Tako je.
Kakšno misel pa bi položili na srce nekomu, ki redno spremlja vaš program ali pa je morda celo abonent enega izmed vaših abonmajev? In kaj bi sporočili nekomu drugemu, ki morda še išče razlog, da bi se pridružil na naslednjem koncertu ali da bi si omislil Zlati ali Srebrni abonma?
Najprej bi se iskreno zahvalil vsem, ki redno spremljajo naš program ter obiskujejo naše koncerte in prireditve. Za vas smo tu in upam, da znamo vaše zaupanje ustrezno nagraditi ter da smo si ga tudi zaslužili. Glede bodočega občinstva pa le prijazno vabilo – tako z moje strani kot s strani vseh ostalih kolegov, vodij različnih kulturno-umetniških programov. Vsi se iskreno trudimo ponuditi najboljše. Pridite v Cankarjev dom, ne bo vam žal. Hvala vam.
Ključne besede: Aleš Drenik, Cankarjev dom, Klasik Radio, Svetovi odrov, Ana Pandur
