»Raje kot o strategiji govorim o viziji, kajti v gledališče je treba zreti z velikimi očmi in usmerjenostjo v prihodnost.«

V pogovoru nam je razkrila zakulisne zgodbe, zanimive pripetljaje in opisala, kako spretno krmari med ustvarjalci ter javnostjo. Izvedeli smo kar nekaj zanimivosti – od tega, kako v hiši ohranjajo vrhunsko obrt v delavnicah in garderobah, pa do tega, kako se svetijo oči najmlajših obiskovalcev, ki si po ogledu predstav želijo pustiti svojo sled v Operi. Ko ugasnejo luči v dvorani in se dvigne zastor, gledalci vstopimo v svet iluzije, glasbe in vrhunske estetike. A pot do polne dvorane in do trenutka, ko predstava postane del javnega prostora, se začne daleč pred premiero. Če sta opera in balet srce in telo umetnosti, pa je umetnost tkanja odnosov z mediji in občinstvom ključna materija, ki omogoča, da dober glas dobesedno seže v deveto vas in vizije ustvarjalk ter ustvarjalcev prevaja v jezik prepoznavnosti. Z mano v studiu je Barbara Čepirlo, vodja odnosov z javnostmi v SNG Opera in balet Ljubljana, ki že leta z izjemnim občutkom za estetiko, dinamiko medijev in specifičnost umetniškega ansambla bdi nad ugledom in prepoznavnostjo naše osrednje operne in baletne hiše. Vaša pot vas je pripeljala na enega najbolj dinamičnih in hkrati odgovornih položajev v slovenski kulturi – vodenje odnosov z javnostmi v SNG Opera in balet Ljubljana. Kako vas je pot zanesla v srce gledališča? Zelo spontano, ni bilo načrtovano. Pred leti me je tedanji direktor povabil k sodelovanju. Ker sem po izobrazbi popotnica in spremljevalka besede – študirala sem namreč slovenski jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru –, sem to sprejela z velikim zanimanjem. Čeprav moram priznati, da me opera in balet do takrat nikoli nista zapeljala tako globoko, kot sta me zdaj. Kot punčka sem namreč odraščala ob narodnozabavni glasbi, saj moj oče igra harmoniko. Ko je prišlo to povabilo, sem si rekla: »Joj, jaz pa res ne vem, če sem prava za to zvrst umetnosti. To je vendarle visoka, vrhunska umetnost.« Ampak ko sem premislila, sem si dejala: »Zakaj pa ne? Po duši si avanturistka, rada imaš nove stvari. Poskusi, mogoče se boš pa dobro znašla.« In tako sem iz novinarskih vrst in medijev prišla sem. Pravzaprav z radia, kajne? Pravzaprav z radia, čeprav sem takrat redno delala tudi pri Notranjsko-kraških novicah. Urednikovala sem na tem časopisu, ki je bil zelo bran, tako da prehod niti ni bil tako težek. Mislila sem, da mi bo teže, ampak ko sem spoznala ta svet umetnosti, sem ugotovila, da sem se odločila prav. Povezava med delovanjem znotraj medijev in kasnejšim vodenjem odnosov z javnostmi je zagotovo odličen most. Zagotovo, saj poznaš veliko ljudi, veš, kam se moraš obrniti, in pridobiš izkušnje, ki jih skozi samo teorijo ne moreš spoznati. Bolj sem praktičen človek in delo na terenu me je vedno zanimalo – teater, opera in balet pa so prav tako delo na terenu. Nista samo delo za pisarniško mizo, ampak predvsem delo v dvorani, v vadnicah in na odrih. To je res nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo. Kot nekdanja novinarka pa ste verjetno dobro vedeli, katera so tista vprašanja, ki medije najbolj zanimajo. To odnose z javnostmi v kulturi precej razlikuje od tistih v gospodarstvu, ki sledijo jasnim tržnim zakonom. Odnosi z javnostmi v kulturi zahtevajo drugačen posluh in, kot pravite, veliko dela na terenu. V čem je ključna razlika pri komuniciranju umetnosti v primerjavi s klasičnim korporativnim PR-jem? Mislim, da je največja razlika ta, da mi delamo z živo kulturo, z živim organizmom. To je svet čustvovanja, občutkov in vsebin, ki se odvija neposredno pred našimi očmi, kar je povsem drugače, kot če moraš prodati nek tržni izdelek. Vedno pravim, da mi nismo trgovina, ampak manufaktura. Predstavo ustvarjamo od prvega do zadnjega trenutka, preden se zastor odpre, in ta proces nastaja pred nami. Za komunikatorja je največji užitek in strast, ko vidiš, kako predstava nastaja, in ko lahko to vsebino ljudem predaš na različne načine. Mladim jo predstaviš drugače kot starejšim, tistim, ki še nikoli niso bili v operi, pa spet na poseben način. To je ta čudovita raznolikost, ki jo ima kultura. V večjih gospodarskih družbah je komuniciranje verjetno bolj enolično, saj imaš en produkt, ki je vedno enak. Pri nas pa se ta stvaritev nenehno spreminja. Ključna razlika je v tem, da smo v umetnosti ljudje živa bitja, ki dihamo, delamo in živimo tudi zunaj gledališča. Ta preplet umetnosti in osebnega življenja zunaj tega prostora je velika posebnost. Kot vodja odnosov z javnostmi morate biti nenehno na tekočem z vsem, kar se dogaja v zakulisju in na odru – od prvih bralnih vaj do končne premiere. Vaša naloga je, da kompleksno umetniško delo zapakirate v zgodbo, ki bo pritegnila tako poznavalce kot popolne novince in laično javnost. Kako poteka proces snovanja strategije za posamezno premiero in kako je videti vaš vsakdan? Strategijo pripravljamo takrat, ko umetniško vodstvo predstavi nove premiere. Vsako leto jih imamo šest: štiri operne in dve baletni. Takrat s kolegom iz marketinga Janezom budno spremljava vse podrobnosti in nianse. Z celotno ekipo skušamo najti rdečo nit, nek moto, ki povezuje vse predstave, saj ga je tako lažje komunicirati z javnostjo. Včasih je to lažje, včasih teže. Smo kulturna ustanova, ki ima na sporedu tako klasični program kot sodobnejša dela, zato je preplet med klasiko in sodobnostjo vedno svojevrsten izziv. Najti pravo ravnovesje med obema področjema je včasih kar zahtevno. Sicer pa ti pogovori potekajo skozi vse leto. Naša sezona se začne septembra in konča junija, podobno kot šolsko leto. Skozi to obdobje z celotno umetniško ekipo – s koreografi, režiserji in dirigenti – tkemo vsebine in zgodbe. Vedno bolj pa nas zanima tudi ozadje v smislu osebnega življenja teh umetnikov, saj prek njihove osebnosti prodiramo globlje in postanemo zanimivejših za javnost. To je bolj privlačno, kot če bi komunicirali samo klasične podatke o avtorju. Mi namreč poustvarjamo vsebine. Vemo sicer, kdaj in kje je delo nastalo, ne vemo pa, kaj bo iz tega dela naredil umetnik, ki pride k nam – na kakšen način ga bo razvil in vanj vtisnil čustvene note. Naše delo je, da skupaj z ekipo najdemo izhodišče, ki povezuje vizualnost in vizijo komuniciranja. Raje kot o strategiji govorim o viziji, kajti v gledališče je treba zreti z velikimi očmi in usmerjenostjo v prihodnost. Zgodbe, ki jih ustvarjamo danes, so lahko večne, zato so tudi naši odnosi z javnostjo bistveno kompleksnejši in prodornejši, če nanje gledamo širše. Ko že omenjate odnose, se včasih prav pri delu z ljudmi zgodijo krizne situacije – bolezni solistov, nenadne odpovedi, bliskovite spremembe zasedb ali dogodki, ki zahtevajo takojšnje reakcije. Kako v takšnih trenutkih ohranjate mirno kri in kako pomembno je obvladovanje kriznega komuniciranja v instituciji, kjer so oči javnosti nenehno uprte v vas? Priznam, ni vedno enostavno. V teh letih, odkar sem tukaj, sem se naučila predvsem to, da je čas lahko tvoj zaveznik. V kriznem komuniciranju to pomeni, da je ob izrednem dogodku zelo modro odreagirati tako, da si najprej kupiš nekaj časa. Z novico ne greš v javnost takoj, na pompozen način, saj naš namen ni intrigiranje javnosti, temveč njeno pomirjanje. Če se nekaj zgodi, želimo vsebino podati tako, da se obiskovalec, ki pride k nam, še vedno počuti varnega in dobrodošlega, ne pa prestrašenega. Skratka, ohraniti moramo mirnost. Športniki radi rečejo: »Mirna glava in vroče srce« – to je moto, ki velja tudi v našem teatru. Če se spomnimo delovne nesreče pred dvema letoma, ko je po predstavi padel del kulise in poškodoval dve pevki. Najpomembneje je, da sta danes obe živi in zdravi ter delata naprej. Ampak takrat se je novica razširila bliskovito, kot požar. V takšnih trenutkih je treba ohraniti mirno kri in v javnost podati informacijo, ki stoji – da ni ne preskopa ne predolga, ampak točna, strukturirana in korektna. Mislim, da smo takrat vsi v ekipi ravnali zelo profesionalno. V takšnih situacijah je bolje dvakrat premisliti kot pa takoj poslati novico, ki bi javnost prestrašila, namesto da bi jo pomirila. Torej je treba uporabiti čelni režanj možganov, kajne? Tako je, natanko tako, drži. Z Barbaro Čepirlo se pogovarjamo o zakulisju komuniciranja operne in baletne umetnosti. Voditi odnose z javnostmi v operni hiši pomeni tudi delo z izjemno različnimi in močnimi osebnostmi – od domačih in tujih solistov do dirigentov ter režiserjev. Umetniki so bitja navdiha in čustev, vi pa morate, tako sklepam, pogosto delovati kot tisti vmesni člen, ki umirja vzvalovane valove pred premierami in išče ravnovesje v komunikaciji z novinarji, ki želijo odgovore takoj. Je vaše delo včasih tudi precej psihološko in diplomatsko? O, seveda je. Delo komunikatorjev je vedno psihološko, diplomatsko in še kaj zraven. Ko sem prišla v to hišo, je bil to zame povsem nov svet. V novinarstvu delaš z bolj suhoparnim jezikom, v gledališču pa s čustveno nabitim in ekspresivnim izražanjem. Ker sem zelo neposredna oseba, sem imela na začetku nekaj težav s svojim lastnim značajem, saj sem morala hkrati miriti sebe in iz umetnika izluščiti nekaj, kar bo zanimalo občinstvo in javnost. V tem je celo nekaj materinske funkcije. Ta diplomacija v gledališču sicer ni povsem enaka tisti v politiki; jaz sem raje neposredna, saj tudi o sebi govorim zelo odprto. Res pa je, da delaš z zelo različnimi umetniki. Nekateri ti zaupajo in odprejo del svojega življenja, ker prepoznajo, da lahko skupaj povemo zgodbo, ki bo zanimala širšo javnost. Drugi pa strogo varujejo svojo zasebnost in govorijo izključno o umetnosti. Najti pravi balans med tem, kaj bi od človeka še lahko izvedel in poslal v javnost, poleg dejstva, da gre za vrhunskega umetnika, je velik izziv. To je moj največji izziv pri delu z ljudmi – da nenehno tehtam, ali določeno stvar sploh lahko vprašam in ali bo to koga zanimalo. Novinarje namreč pogosto zanima predvsem zasebna plat umetnika, ne toliko sama vsebina na odru. Moram pa reči – o tem sem razmišljala ravno prej, ko sva se pogovarjali mimo mikrofona –, da v vseh letih, odkar sem tukaj, nisem imela slabe izkušnje. Nihče mi ni rekel, da kaj ni prav, da česa ne sme vprašati ali zakaj ga to sprašujem. Zato menim, da moraš imeti predvsem veliko občutka. Občutek je tisti, ki v umetnosti igra največjo vlogo. Tako kot je za umetnika pomembna subtilnost in zaznavanje lastnega notranjega sveta, ki ga podarja javnosti, je tudi pri komunikatorjih v kulturnih zavodih ključno, da ohranimo človečnost in spoštovanje do umetnosti, ki je v svojem bistvu skrivnostna. Zato je tudi komuniciranje na nek način skrivnostno. Nekako ste to temo že odprli z omenjanjem osebnih zgodb in ozadij ustvarjalcev. Kot veva, se je medijska pokrajina bliskovito spremenila. Klasični tiskani mediji in kritike se umikajo hitrim objavam na družbenih omrežjih, kjer se danes bije boj za mlado občinstvo. Kako v SNG Opera in balet Ljubljana usklajujete institucionalno resnost in tradicijo s sodobnimi digitalnimi trendi, kot sta Instagram in TikTok? Omenili ste že, da iščete osebne zgodbe, ki nagovarjajo širšo javnost. Iščete ta živ besedni stik? Sama pripadam generaciji – tako kot vi, sva si precej blizu –, ki ni odraščala s pametnimi telefoni. Mi smo plezali in skakali po drevesih. Zato mi ta digitalni svet v gledališču osebno ne gre najbolj od rok oziroma nisem največja privrženka digitalizacije, čeprav se ji ne moremo izogniti. Ta del je tako močno zarezal v naše pore, da brez družbenih omrežij, kot so Facebook, Instagram in TikTok, praktično ne moremo več delovati. Z ekipo, ki jo imamo v teatru, smo na tem področju naredili ogromen preboj. Zavedamo se, da ima to tudi pozitivno plat, saj se zgodba hitro razširi in doseže širše, izjemno senzibilno javnost. V zadnjih letih smo na tem področju naredili veliko in pridobili ogromno sledilcev. Stremimo k temu, da so mladi, ki uporabljajo te medije, dobro obveščeni. Veliko obiskovalcev nam pove, da so informacije o predstavi videli prav na našem Facebooku, Instagramu ali TikToku. Za starejšo populacijo v zrelih letih pa še vedno ohranjamo fizične oblike komuniciranja – letake, plakate in programske knjižice. Pomembno je, da imaš nekaj oprijemljivega v roki, ko prideš na predstavo, in da to odneseš domov, da lahko čez čas obujaš spomine na odličen večer in vrhunske izvajalce. Skratka, želimo, da se ta kulturni doživljaj ohrani in da teater živi tudi doma. V času digitalnih medijev sicer res izrivamo analogne stvari, vendar menim, da jih moramo ohraniti, kolikor se le da, in najti pravo ravnovesje. Pred meseci smo se pogovarjali z eno od vaših priznanih solistk, nino Noč, ki je prav tako omenila, da so družbena omrežja, kot sta Instagram in TikTok, pogosto odličen znanilec te zvrsti umetnosti. Sploh za balet in operno petje so eno najmočnejših orodij. Spomnimo se samo izjave Timothéeja Chalameta pred meseci, ki je dvignila ogromno prahu. Drži. Na račun večje prisotnosti na družbenih omrežjih smo dobili veliko mlajšega občinstva, predvsem pri baletu. Čeprav je bil balet že v preteklosti bolj obiskan s strani mladih, zdaj to opazimo tudi pri operi. Stereotip, da je opera samo za starejše, preprosto ne drži več. Izjemno lepo je videti polno dvorano. V zadnjem času so naše predstave res razprodane in ponosni smo, da nimamo prostih mest. Ko opazuješ mlade, vidiš, s kakšnim žarom in radovednostjo zrejo v blišč teatra. Naša operna hiša je s svojim baročnim slogom in veličastnim lestencem nad parterjem res nekaj mogočnega. Na tem mestu lahko podelim primer, ki mi ga je zaupal kolega. S sinom, ki je sicer DJ in posluša izključno elektronsko glasbo, techno in rave ter nima nikakršnega stika s klasiko (čeprav sta oba starša klasična glasbenika), sta se vozila v Italijo, ki je zibelka opere. Oče ga je vprašal, ali bi med vožnjo poslušala zbirko opernih arij, in sin je privolil, češ: »No, pa dajva, če že morava.« Kolega mi je pripovedoval, da sta se nato po avtocesti vozila v popolni tišini in zgolj poslušala. Po petindvajsetih minutah je pogledal sina in videl, da ima solzne oči. Sin ga je pogledal in rekel: »Oči, to je pa nekaj tako lepega in čustvenega.« To dokazuje, da moramo spreminjati predsodke. Tudi nekdo, ki ni pristaš klasične glasbe, mora priti v opero in na balet, saj gre za tako mogočno in čustveno nabito izkušnjo, da od tam preprosto odideš boljši. Kot nekakšna osebnostna katarza. Dopustiti moraš, da te umetnost pretrese. Z Barbaro Čepirlo, vodjo odnosov z javnostmi ljubljanske operne hiše, nadaljujeva pogovor. Operne hiše že dolgo niso namenjene le eliti, temveč se s sodobnimi pristopi odpirajo širokemu krogu ljudi. Izvajate različne projekte, dneve odprtih vrat, vodenja po hiši in oglede za šolske otroke. Pogosto vas obiščejo ljudje, ki v gledališču nimajo veliko izkušenj in se ga morda celo malce bojijo, saj ne vedo, kako se vesti ali kakšna oblačila so primerna. Lahko poveste kaj več o gledališkem bontonu in urejenosti? Res je, dobimo precej takšnih vprašanj. Zanimivo je, da ljudje pogosto mislijo, da morajo biti za obisk opere ali baleta oblečeni izjemno drago – da navaden, povprečen suknjič ne zadošča in da morajo po nakupih naravnost na modno brv. Včasih je bilo morda res tako, da so gospe in gospodje pred sto leti prihajali v najbolj svečanih oblačilih, večernih toaletah s krinolinami, gospodje pa s fraki, smokingi in cilindri. Za opero je bila značilna tudi tista znana, visoko speta figa. Naše oblikovalke maske to še vedno urejajo za baletne plesalke. Danes so ti modni trendi veliko bolj sproščeni in razrahljani. V gledališču nimamo zapisanih strogih pravil, razen tega, da odsvetujemo prihod v kratkih hlačah, preveč drznih mini krilih ali natikačih. Ampak tega praktično ni, morda poleti po pomoti zaide kakšen tujec. V takem primeru mu prijazno svetujemo, in če ima s seboj dolge hlače – pa četudi so športne –, je to povsem v redu. Izjemno pa me veseli, ko vidim mladinske skupine, ki na naše predstave, pa čeprav dopoldanske, pridejo čudovito urejene. Fantje imajo metuljčke ali kravate, punčke pa krila in elegantne čevlje. Včasih sem prav prijetno presenečena. Verjetno jim tudi v šoli pravočasno povedo, da se morajo za gledališče obleči malce lepše kot za na igrišče. Tudi starši dobimo takšna obvestila v beležke. Takrat si rečem: »Evo, gledališče bo obstalo in kultura oblačenja se bo pri nas ohranila na visoki ravni.« Če gremo na premiero v bližnji Trst, v Teater Verdi, vidimo, da so gospe tam še vedno navajene prihajati v sijočih dolgih oblekah z vlečkami, kar je tam skorajda obveza. Pri nas je tega manj, se pa na premierah še vedno najdejo gospe, ki pokažejo svoje najlepše modne kose. V prihodnje imamo željo v našem teatru oblikovati knjižico ali strip, s katerim bi mlade na poljuden način poučili o gledališkem bontonu. To je del splošne kulture in našega značaja; če te stvari ponotranjiš že v mladosti, jih neseš s seboj skozi celo življenje. Zanima pa me še pomen dopoldanskih predstav, ki ste jih omenili. Za marsikatero šolsko mladino je to prvi in včasih edini stik z visoko odrsko umetnostjo. Šole pri vas redno zakupujejo termine. Kako gledate na pomen teh dopoldanskih dogodkov, ki so v širši javnosti morda manj izpostavljeni? Lahko bi jih imeli še veliko več, kot jih lahko izvedemo, vendar smo omejeni s časom, tehnično ekipo in kapacitetami hiše. Zanimanje šol raste vsako leto. Pri tem se srečujemo z izzivom, kako v program umestiti nove šole, saj imamo veliko takšnih, ki prihajajo že vrsto let in so pri nas praktično abonirane, zato novinci včasih dlje čakajo na prost termin. Ko mladi pridejo k nam, jih najprej peljemo po hiši – skozi delovne prostore, na oder in v zaodrje –, da vidijo, kje se predstava sploh rodi. Predstava namreč ne nastane na odru; tam pred občinstvom le zaživi, rojeva pa se v delovnih prostorih. Za otroke, ki pridejo polni radovednosti in imajo sto in eno vprašanje – od tega, zakaj je scena postavljena tako, do tega, kaj pomeni določen rekvizit –, je to neprecenljivo. Ko vidijo to ozadje, ugotovijo, da za eno predstavo stoji 150 ljudi: od maske in frizerjev do kostumskih delavnic. Naš atelje moram na tem mestu res pohvaliti. Smo ena redkih hiš, ki večino stvari še vedno izdela doma v lastnih delavnicah, medtem ko tuji teatri projekte pogosto naročajo zunaj ali jih kupujejo. Mi še vedno stremimo k temu, da je vse šivano doma, da je vsaka predstava unikaten artefakt, plod manufakture. S tem ohranjamo vrhunsko mojstrstvo in poklice, ki žal izumirajo – kot so klobučarji, čevljarji in lasuljarji, ki jih v svetu skoraj ni več. Pri lasuljah je sicer tako, da jih deloma kupujemo, saj izdelava zahteva naravne lase, ki so velik finančni zalogaj. Vendar tudi pri nakupu pazimo, da so vrhunske kakovosti; Italijani so, recimo, pravi mojstri za to. Ko nas obiščejo šolske skupine in nam vzgojitelji ali profesorji sporočijo, da so bili vsi navdušeni, ali ko nam otroci pošljejo risbice, s katerimi želijo pustiti spomin na svoj obisk, smo ganjeni. Takrat si rečemo: »Tem mladim imamo res kaj dati in zanje se moramo v prihodnje še posebej potruditi.« Temu pritrjuje tudi naš novi edukativni program, ki smo ga v tej sezoni uvedli prvič. Z njim mladim predstavljamo znane, klasične naslove, kot so Seviljski brivec, Carmen in La Traviata, vendar na njim prilagojen, mladosten način. Ne predvajamo jim celotne predstave, ampak jim odigramo najbolj tipičen prizor ter jim predstavimo značilnosti tistega zgodovinskega obdobja in skladatelja. To so kratke, dinamične delavnice v dolžini ene šolske ure, torej 45 minut, kjer otroci ne izgubijo koncentracije. In kar je fascinantno – v teh 45 minutah ni telefonov. Otroci sedijo z odprtimi očmi, popolnoma osredotočeni na dogajanje. To je v današnjem času največja vrednota: da si v stiku z ljudmi in prostorom ter da domov odneseš čudovito zgodbo. V sklepnem delu oddaje se z Barbaro Čepirlo ustavimo pri aktualnem utripu hiše. Sezona se počasi preveša v sklepni del, za vami so velike in številne premiere. Lahko morda podelite svoje najljubše spomine na iztekajoče se obdobje in namignete, česa se lahko veselimo v prihodnje? Spominov na to sezono je ogromno, saj se v gledališču stvari spreminjajo iz dneva v dan. Če moram nekaj izpostaviti, je moj zadnji močan spomin izvedba Carmine Burane. Ta scenska kantata je bila pod režijsko taktirko istega avtorja, Manfreda Schweigkoflerja, pri nas uprizorjena že pred devetimi leti. Moč, s katero je zazvenela v izvedbi našega zbora, je bila res mogočna. Vsi obiskovalci, ki so si ogledali eno od devetih razprodanih predstav, znajo povedati, kako krasen in nepozaben moment je, ko z odra veličastno zadoni O Fortuna. Drugi izjemen spomin je svetovna premiera opere Tristan in Izolda preminulega Roberta Wilsona. To je bil zgodovinski trenutek, ko smo gostili ogromno tujih medijev in obiskovalcev. Mislim, da toliko svetovne kulturne elite v naši operni hiši ni bilo vsaj zadnjih petdeset let. S tem projektom smo Ljubljano izstrelili v sam svetovni operni vrh in dokazali, da se lahko kosamo z največjimi odri. Pomemben mejnik te sezone pa je tudi projekt, ki ga ravno zdaj realiziramo – našo blagajno bomo oplemenitili z informacijsko-prodajno točko. Tam bomo odprli manjšo trgovinico, kjer si bodo obiskovalci lahko kupili spominek, artefakt ali podpis umetnika, ki ga bodo kot lep spomin na opero odnesli s seboj. Če pa pogledamo v prihodnjo sezono, lahko napovem, da bo ponovno izjemno bogata. Ponudili bomo šest novih stvaritev ob vseh tistih uspešnicah, ki jih ohranjamo na repertoarju. Naslovi bodo kmalu uradno zunaj, vam pa jih že lahko razkrijem: oktobra začenjamo s Pepelko, to bo prvi balet v koreografiji našega Lukasa Zuschlaga. Sledi Kozinov Ekvinokcij, zelo posebna in po dolgem času spet slovenska operna predstava. Prihodnje leto nadaljujemo s slavno Carmen ter z nerazdružljivim opernim dvojcem Cavalleria rusticana in Glumači. Tretja premiera bo baletni klasik Labodje jezero, zadnja pa Gluckova opera Alcest v režiji Yannisa Pouspourikasa. Tega projekta se vsi neizmerno veselimo, saj bo to eden vrhuncev prihodnje sezone. Izpostaviti moram še en program, to je ArtLab – umetniška platforma v naši dvorani -3. Ta prostor je zaživel pred leti, ko je bil naš umetniški direktor Rok Rappl (Rocc). On si je zamislil, da dvorana -3 ohrani obliko, ki ponuja umetniško vrednost skozi manjše avtorske projekte. Ti projekti, če se tako izrazim, rušijo zidove med klasičnim in sodobnim. Ne gre za tipične predstave, ampak za performanse ob enem glasbilu, na primer klavirju, ali pa za krajše plesne forme, namenjene manjši, izbrani publiki. Mi jim pravimo sladokusci – to so ljudje, ki iščejo nekaj povsem novega in želijo opero doživeti na drugačen način. Dvorana -3 bo tako še naprej osvetljevala te nove, intimne gledališke forme. Odlično, obeta se nam torej izjemno zanimiva in bogata sezona. Barbara Čepirlo, ki bdite nad zgodbami naše operno-baletne hiše, hvala, ker ste bili z mano v studiu in ker nam nenehno odpirate vrata v ta čudoviti svet. Hvala tudi vam za povabilo in vsem skupaj želim lep dan.

Gostja tokratne oddaje iz cikla Svetovi odrov je bila Barbara Čepirlo, ki v naši osrednji operno-baletni hiši skrbi za odnose z javnostmi.