Glasba je jezik čustev in opera je prepričljiva le, če združuje preciznost in dušo

Tokratna oddaja Svetovi odrov prinaša poglobljen razmislek o vlogi in pomenu opernega zbora in številnih vlogah, ki so na dnevnem repertoarju pevk in pevcev – saj živeti poslanstvo petja v opernem zboru s seboj prinaša veliko več kot zgolj petje. Poleg pevske kondicije, diha in vzajemnega poslušanja so tukaj še prehajanja iz vloge v vlogo, odrski gib, igra, kostum, maska… in v zaodrju oseba, ki budno bdi in koordinira vse delčke, ki se na koncu, ko je čas za predstavo, vzpostavijo v samo srce operne hiše – operni zbor. Tokratna gostja oddaje je Željka Ulčnik Remic, zborovodkinja, ki to srce vodi že več kot 15 let. Svojo pot je začela pod mentorstvom akademika Lojzeta Lebiča, diplomirala z odliko summa cum laude, od leta 1987 pa je nepogrešljiv člen SNG Opera in balet Ljubljana. Od pevke in korepetitorke vse do vodje zbora, ki pod njeno roko žanje pohvale kritikov in sodeluje z največjimi imeni svetovnih odrov. Vaša pot se zdi skoraj usodna – od študija pri mojstru Lebiču do vodenja osrednjega opernega zbora v SNG Opera in balet Ljubljana. Če se ozreva na vaše začetke, kako se je v vas izoblikovala vaša ljubezen do vokalne glasbe? Ja, glasba oziroma muzikalnost nam je dana v zibelko. Če kdo v najzgodnejši fazi bivanja poskrbi za razvoj otroka – se pravi starši in stari starši – je zmaga zagotovljena. Moj spomin se vrača daleč nazaj v otroška leta, ko sva skupaj s staro mamo prepevali ljudske pesmi. Še vedno obstaja posnetek, ko sem bila stara štiri leta in sva že dvoglasno prepevali Na planincah sončece sije. Kasneje se je duetu pridružila še sestra in prepevanje ob kitari, ki sem jo igrala, je v domačem okolju postalo nuja. Prepevale smo ob vsakem druženju in rojstnih dneh. Sodelovala sem v šolskem zboru, cerkvenem zborčku, mladinskem zboru RTV Slovenija, kasneje v študentskih letih v APZ Tone Tomšič in pri Slovenskih madrigalistih. Igrala sem seveda tudi klavir in ljubezen do petja se je v meni tako razrasla, da brez glasbe ne bi mogla živeti. Vedela sem, da bom z njo povezana in se z njo poklicno ukvarjala vse življenje. Vpisala sem se na Pedagoško akademijo, smer glasba in zborovodstvo, kasneje pa še na Akademijo za glasbo, kjer sem diplomirala iz zborovskega dirigiranja in glasbene kompozicije. Mogoče bi pritrdila tistemu, kar ste rekli na začetku – da je moja pot skoraj usodna. V življenju sem imela tri velike želje. Ena od teh se je pojavila že pri petnajstih letih, ko sva z mami v operi poslušali Verdijevo Moč usode. Takrat so se pevci in zboristi, naj mi ne zamerijo, bolj drli kot peli. Takrat sem dobila željo, da bi zbor naučila muziciranja, lepšega in tudi tihega petja. Usoda je nanesla, da sem imela priložnost opraviti avdicijo za pevko v opernem zboru in tako sem vstopila v operni svet, katerega del sem še danes. Najprej kot pevka zboristka, nato asistentka zborovodje, pripravljala pa sem tudi otroške zbore. Istočasno sem 20 let uspešno vodila ženski pevski zbor Petrol, s katerim smo ustvarjali nepozabne projekte in se dvakrat udeležili tekmovanja Naša pesem v Mariboru. Leta 2009 sem postala zborovodkinja opernega zbora in lahko rečem, da je bila usoda na moji strani. Omenili ste, da ste vodili tako ljubiteljske sestave kot otroške zbore. V čem vidite ključno razliko pri delu z opernim zborom, torej s profesionalnimi pevci, v primerjavi z amaterskimi ali zgolj koncertnimi zbori? Takoj ko ste zastavili to vprašanje, sem pomislila na primerjavo med opernim in filharmoničnim koncertnim zborom. Prva razlika je v tem, da koncertni zbor, pod narekovaji, stoji in poje. Operni zbor pa poje in na odru igra, se giblje, pleše. Iz tega sledi, da mora zbor vso glasbeno materijo obvladati na pamet in v originalnem jeziku, česar koncertnemu zboru običajno ni treba, saj pojejo iz not. Posledično je razlika tudi v razporeditvi energije. Koncertni zbor energijo vlaga v zvočno oblikovanje, zlitje glasov in fraziranje, kar je seveda primarno tudi v opernem zboru, vendar je operni zbor na odru dramaturški akter. Pevci so na različnih pozicijah, v interakciji s solisti in reagirajo na dogajanje. Pozicije se nenehno menjajo, stik z dirigentom pa je včasih omejen. Pri koncertnem zboru so pogoji bolj stabilni, dirigent je blizu in vse je fokusirano na interpretacijo. Operni zbor pa za ohranjanje homogenosti potrebuje ogromno individualne pozornosti in odzivnosti na dogajanje. Delo je večplastno: zborovodja, dirigent, režiser, koreograf – pevec se mora znajti med vsemi temi glasbenimi in scenskimi zahtevami. Operni zbor je del velikega organizma, kjer so še solisti, orkester, tehnika, spreminjanje scene in rekviziti. Tu so še maska, pričeske in kostumi; včasih se morajo pevci preobleči v zgolj eni minuti. Zahteve so res visoke. Ljubljanski operni zbor pripravljate na najzahtevnejša dela operne literature. Operni zbor mora biti eno telo, čeprav ga sestavljajo močni individualni glasovi. Kako poteka proces, ko partituro na papirju spremenite v živo dramsko tkivo? Kateri so največji izzivi pri ohranjanju vokalne natančnosti v polni kostumografiji? Kot zborovodkinja moram biti vedno dva ali tri korake pred začetkom študijske priprave. Sama moram spoznati vsebino dela, analizirati partituro, slog glasbe in jezik – pri tem nam pomaga tudi lektor. Osredotočam se na zborovske dele in vse iztočnice. Ocenim, kako veliko zvočno moč potrebujemo. Naš 40-članski zbor včasih ne zadostuje za velika dela, kot so Aida, Carmen ali ruske opere, zato potrebujemo dodatne moči. Prve vaje s korepetitorjem so namenjene usvajanju melodije, artikulacije in ritma. To so najpomembnejše vaje, a za pevce pogosto najbolj sitne, saj bi najraje že vse znali in peli. Radi bi preskočili korak drila in discipline, a brez tega garanja ne gre. Postaviti moramo jasno dikcijo in izgovarjavo. Od zahtevnosti dela je odvisno, ali sprva delamo ločeno po sekcijah. Nato glasove združujemo, poenotimo barvo in pazimo na iztočnice solistov. Na koncu se poglobimo v izraz, interpretacijo in fraziranje, vzporedno pa se besedilo uči na pamet. Nabor zahtev je res širok, nagrada pa je najbrž aplavz in sodelovanje z velikani. Pod vašim vodstvom je zbor sodeloval s Placido Domingom pri Verdijevem Rekvijemu in nedavno z Ano Netrebko. Kako takšna sodelovanja vplivajo na samozavest ansambla? Sodelovanja s takšnimi umetniki imajo konkreten vpliv. Ne gre le za prestiž, ampak za opazne spremembe v notranji dinamiki zbora. Najprej je tu dvig samozavesti – vabilo k sodelovanju je potrditev, da zbor deluje na najvišji ravni. Stik s temi umetniki pokaže, kaj pomeni profesionalizem: kako vrhunski pevci upravljajo s svojim glasom, energijo in kako komunicirajo z dirigentom ter publiko. So izjemno disciplinirani in odrsko prisotni. Zboristi to zaznajo, njihova pozornost naraste in poslušanje postane bolj izostreno. Zavedno ali nezavedno ogromno odnesejo od njih. To so učne ure, ki potrjujejo, da se učimo celo življenje. Voditi operni zbor pomeni tudi skrbeti za instrumente svojih pevcev. Operni pevci so vrhunski atleti glasu. Kako v zgoščenem urniku premier in ponovitev ohranjajo vokalno kondicijo? Res je. Operni pevci, bodi si solisti ali zboristi, so po obremenitvah blizu vrhunskim športnikom. Vokalna kondicija je stvar higiene in discipline. Pevci na vajah pogosto markirajo – pojejo z manjšo glasnostjo in varčujejo z močmi za takrat, ko je to nujno. Glas potrebuje cikle napora in regeneracije. Ključna je dosledna vokalna tehnika brez pritiska na glasilke. Če je tehnika avtomatizirana, je tveganje za poškodbe manjše. Poleg tega so nujne zdrave navade: dovolj spanca, hidracija in glasovni počitek. To ni luksuz, ampak nuja. Paziti moramo tudi na okolje; prašen, suh ali klimatiziran zrak izsušuje sluznico. Hripavost je zame signal za takojšnje ukrepanje – pevcu svetujem tišino in po potrebi obisk foniatra. Kot vodja se trudim razumno načrtovati vaje in ustrezno dozirati napor. V takem kolektivu je pomembno tudi ravnovesje med disciplino in umetniško svobodo. Je vaše delo tudi psihološko? Da, brez psihologije res ne gre. Vodenje zbora je glasbeno, organizacijsko in psihološko delo. Ravnovesje se običajno vzpostavi tako, da je vsem jasno, kaj je v partituri zapisal skladatelj – to je nedotakljivo. Prostor za dihanje oziroma svobodo pa je tam, kjer nastopijo čustva. Za nastop pred publiko ne zadostuje le tehnična natančnost; občinstvo potrebuje sporočilo in živ organizem z dušo. Glasba je jezik čustev in opera je prepričljiva le, če združuje preciznost in dušo. Nedavno je na vašem odru ponovno zaživela slovita Orffova Carmina Burana. To je delo, ki ga vsi poznamo in nas vedno znova presune. Kaj ga dela tako večnega? Carmino Burano dela večno glasba sama. Polna je prvinskega ritma, ki je motor celotnega dela. Ritem je ponavljajoč, akcentiran, skoraj ritualen. Besedilo – srednjeveška poezija – govori o sreči, usodi, pomladi, vinu in ljubezni; o stvareh, ki se skozi stoletja niso spremenile. V tem kolesju usode se vsi prepoznamo. Harmonije so preproste, forme jasne, zato se poslušalec ne izgubi. Orkester temelji na tolkalih, zbor pa je glavni protagonist. Ta velika zvočna masa učinkuje na poslušalce skoraj obredno. To je treba doživeti v živo – te vibracije glasu nas pretresejo. Zanimivo je, da so ritmični vzorci podobni tistim iz Orffove pedagogike za otroke. Ali ta igrivost pomaga zboru pri interpretaciji? Absolutno. Vsi poznamo Orffov instrumentarij, s katerim smo v vrtcih razvijali muzikalnost. Orff je želel glasbo približati vsem. V Carmini Burani to čutenje ritma postane telesno – z gibanjem, koraki in ploskanjem se natančnost izboljša kar sama od sebe. Pevec dobi nek notranji pulz, zbor začne dihati kot eno. Sprostijo se napetosti v telesu, glas postane prožnejši, dikcija pa jasnejša. Ta ponotranjenost ritma omogoča zboru ekstremne dinamične razpone, od fortissima do pianissima. Ritem izhaja neposredno iz besedila in to vodi v igrivost, ki pa nikoli ne sme postati površna. Tokratna produkcija v naslovu nosi znak »plus«, saj združuje vse tri dele Orffovega triptiha Trionfi. Kako se zbor znajde v tej vizualno in energetsko polni postavitvi? Zbor se znajde izjemno dobro. Niso le izvrstni pevci, so tudi odlični igralci in plesalci. Neskončno sem ponosna nanje. Mnogi režiserji in dirigenti si želijo delati z našim zborom, ker so pripravljeni narediti vse, kar si zamislijo, dokler to ne škoduje glasbi. Zbor je gonilna sila te predstave. Ker je ogromno gibanja, je delo fizično naporno. Poudarjam, da zunanja spektakularnost ne sme nadvladati glasbenega jedra. V obilju vizualnih dražljajev je vokalna tehnika najpomembnejša. Če je vse avtomatizirano, se zbor lahko prepusti odru, ne da bi izgubil kontrolo. Izvedba v živo je neponovljiva izkušnja, ki deluje kot bitje velikega srca. Najlepša hvala za to čudovito sklepno misel, Željka Ulčnik Remic, zborovodkinja, ki bedite nad glasovi naše operne hiše. Hvala za obisk v studiu in vaše navdihujoče misli. Hvala za povabilo in lep pozdrav.

Svetovi odrov z gostjo Željko Ulčnik Remic.