Svetovi odrov: Barvito potovanje v prihodnost Slovenske filharmonije

08. 05. 2026 ob 22:50

Koncerti Slovenske filharmonije so vedno zelo živahni in sveži – na njih je mogoče doživeti osebnostno rast, morda celo preobrazbo.

Prav danes je v Slovenski filharmoniji potekala razgrnitev prihajajoče koncertne sezone in njenih glasbenih vrhuncev, pred nekaj dnevi pa smo se v oddaji Svetovi odrov z Matejem Šarcem, direktorjem Slovenske filharmonije, pogovarjali o prehodu iz sezone Moč lepote v novo, Barvito obdobje, ki ga bo med drugim zaznamovalo praznovanje 200-letnice Beethovnove smrti.   V času, ko se kulturne institucije soočajo z vprašanji relevantnosti, je Slovenska filharmonija pod vodstvom Mateja Šarca ubrala drzno pot – pot provokativnih programov, prisotnosti velikih svetovnih imen v programu in izjemne rasti obiska. Rezultat te vizije so povsem razprodani družinski abonmaji in vrnitev števila občinstva v dvorane v merah, ki jih nismo videli že več kot 15 let.  Beseda je tekla o programski politiki »glasba vedno nova«, po kateri se programi praktično nikoli ne ponavljajo, ter dosežkih za dirigentskim pultom, za katerim bodo v prihajajoči sezoni stale izjemne umetnice, kot so Lucie Leguay, Marie-Ange Nguci in domača nagrajenka Mojca Lavrenčič. Raziskali smo, zakaj se vizija direktorja Šarca v sezoni Barvito izkazuje kot logična posledica premišljenega programiranja preteklih let, ter zakaj so prav otroci tisto najbolj iskreno občinstvo, ki potrjuje, da je filharmonija danes nepogrešljiv kulturni subjekt za vse generacije.   Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Klasik Radiu. Danes stojimo na razpotju, na izmuzljivi točki sedanjosti, na kateri se pogled neizbežno deli. Z enim očesom se oziramo na pretekle osvojene vrhove, z drugim pa že tipamo proti novim obzorjem in neznanim zvočnim krajinam. Z menoj v studiu je Matej Šarc, direktor Slovenske filharmonije. Glasbenik, ki v svojem mandatu institucijo vodi z vizijo, ki ne dopušča umetniškega samozadovoljstva, temveč vešče išče nove poti. Danes bo z nami prehodil pot od Moči lepote iztekajoče se sezone do barvitosti, ki nas čaka v prihodnje.     Gospod Šarc, za nami je sijajna sezona, poimenovana Moč lepote. Če se ustaviva na tej točki in se ozreva nazaj – kaj bi izpostavili kot tiste najvišje vrhove, ki ste jih osvojili? Morda ne le v zadnjem letu, ampak v celotnem mandatu.     Če se ozrem na celoten mandat, ki se mi počasi izteka, menim, da je Slovenska filharmonija prehodila zelo težko in strmo pot od časov epidemije covida leta 2020 pa vse do danes, ko se je občinstvo vrnilo na naše koncertne dogodke. Pa ne samo to – povečali smo tako prodajo abonmajev kot tudi prodajo vstopnic v prosti prodaji do te mere, da se nekako vračamo na zasedenost dvoran iz leta 2010. Vedeti moramo, da je nekje od leta 2008 naprej obiskanost koncertov v Slovenski filharmoniji vztrajno padala. Šlo je za neposrečen splet okoliščin, tako v globalnem smislu staranja občinstva kot tudi marsičesa neposrečenega, kar se je dogajalo znotraj Slovenske filharmonije, vključno z notranjimi trenji v umetniških ansamblih in spori z bivšimi vodstvi, kar je bilo zelo obžalovanja vredno.   Vse to je bilo treba konsolidirati do te mere, da se je vzpostavila delovna klima, ki je omogočila konstantno in zbrano delo. Občinstvo je to zaznalo in nas zdaj nagrajuje s čedalje večjo obiskanostjo. Tako lahko rečem, da je Slovenska filharmonija danes bolj kot kdaj koli v zadnjih 20 letih relevanten kulturni subjekt, ki uspešno nagovarja tako mlade kot starejše, še posebej pa morda družine in najmlajše. To, da pokrivamo celoten spekter populacije, se mi zdi nekaj, na kar smo lahko ponosni. Pred nami pa je že nova sezona, ki nosi naslov Barvito.     Zakaj prav ta beseda kot vaš programski testament? Kakšno barvno paleto ste zmešali za prihodnje leto oziroma katera je rdeča nit sezone?   Po eni strani bi lahko rekli, da je naslov Barvito nekakšen univerzalen naslov, ki ga lahko prilepiš kamorkoli, kar sicer drži. Vendarle pa je že Ligeti napisal knjigo Ali sanjate v barvah?. Barve so lahko tudi v zvočnem svetu nekaj, kar odpira in širi horizonte.   Prav iskanje barv je tisto, kar dviguje poustvarjalno kakovost ansamblov oziroma glasbenega izvajanja nasploh. Velikokrat se pri izčiščevanju glasbene snovi na vajah osredotočamo na različne vidike, kot so ritem, intonacija in skupna igra. Vse to je nujno, vendar precej dolgočasno, če na to gledamo zgolj administrativno, češ da samo urejamo stvari. Če pa na to gledamo skozi barve, vse skupaj dobi bistveno lepši učinek, napredek pa je morda celo večji.   Če me vprašate, katera je rdeča nit prihodnje sezone – vsekakor bi lahko rekel, da je vsako leto moja prva rdeča nit čim bolj kakovosten izbor skladb in čim bolj koherentna sestava vsakega koncerta. Vsekakor pa se v sezoni 2026/27 obračamo k skladatelju, ki ga v zadnjih petih letih nismo prav veliko izvajali, čeprav je zelo močno povezan z Ljubljano. Gre za Ludwiga van Beethovna.   Namreč, leto 2027 je leto, ko bo minilo 200 let od njegove smrti. S tem namenom nameravamo v tem koledarskem letu – deloma v sezoni 2026/27, deloma v sezoni 2027/28 – izvesti pretežen del njegovega opusa, med drugim vse simfonije, vrsto uvertur in še nekaj drugih skladb.     Vaše vodenje Slovenske filharmonije so zaznamovala provokativna imena abonmajev, drzna programska kuracija in tudi azijsko gostovanje. Vendar prihajajoča sezona na tem razpotju prinaša tudi nekatere strukturne spremembe, predvsem v abonmaju SOS. Kako se ta abonma spreminja in kaj to pomeni za zvesto občinstvo?     Sam abonma bo v prihodnji sezoni v svoji strukturi ostal enak, kot je bil doslej. Se pravi, sodobni glasbi bodo namenjeni štiri koncerti. Že v pretekli sezoni se je izkristaliziral model predstavljanja novih del slovenskih avtoric in avtorjev, okrog teh ključnih del pa je nato zgrajen celoten spored. Razlika je v tem, da gre v sezoni 2026/27 res za štiri novitete - Milka Lazarja, Klare Mlakar, Klemna Lebna in hkrati še za zelo pomembno delo Alkimist Vita Žuraja. To sicer ni noviteta, vendar bomo imeli čast v našem abonmaju gostiti izvrsten vokalni ansambel jugozahodnega nemškega radia (SWR Vokalensemble Stuttgart), ki je to delo žeizvedel. To bo priložnost, da bo delo z naslovom Alkimist izvedeno tudi v Sloveniji. Razlika med prihodnjo sezono in prejšnjimi pa je v tem, da spreminjamo naše sobotne izobraževalne matineje.   Če ste me prej vprašali po dosežkih minulega dela, ki sem jih nekako strnil zgolj v napredek pri obiskanosti, moram reči, da nisem prav navdušen nad dosežkom izvajanja sobotnih izobraževalnih matinej. Predstavljal sem si, da bodo te matineje zaživele do te mere, da bomo imeli polno dvorano Marjana Kozine. Na teh matinejah smo namreč občinstvu predstavljali nova dela. Niso bile vedno le nove skladbe; muzikologi in skladatelji so predstavljali svoja dela, orkester ali zbor pa sta izvajala odlomke. Na takšen način smo hoteli sodobno glasbo približati širšemu občinstvu. Izkazalo se je, da se je izoblikovalo občinstvo z največ 50 poslušalci, ki so bili sicer zelo zvesti, a nam obiska ni uspelo povečati.   Najbolj me žalosti zelo slab obisk s strani študentov Akademije za glasbo in muzikologije. Pri tem smo se seveda srečali s klasičnim sindromom slovenskega študentstva – to je, da je treba iti za konec tedna domov in da v Ljubljani takrat ni študentov, ne glede na to, kaj se dogaja. Oziroma lahko rečemo, da jim takšni dogodki niso bili dovolj pomembni, da bi bilo vredno štirikrat v sezoni ostati v Ljubljani.   Zato še vedno hodimo za tem občinstvom. Naj povem, da so SOS koncerti ravno zaradi študentov ob sredah in ne ob petkih, saj gredo ti študentje že v petek domov. Te predstavitve bomo ohranili in jih izvedli uro pred vsakim koncertom. Dogodki se bodo ob sredah pričeli ob 18.30, kjer bo na voljo tudi orkester. Te iste razlage bo torej možno doživeti v teh štirih sredah pred koncertom. Zato ljubeznivo vabimo občinstvo, da se v čim večjem številu udeleži teh dogodkov, saj lahko samo z boljšim poznavanjem aktualno glasbo polno sprejemamo.    V prihajajoči sezoni ste, gospod Šarc, program zastavili tako, da bodo na odru stale štiri vidne dirigentke: Natalija Ponomarčuk, Mare-Ange Nguchi, domača mojstrica Mojca Lavrenčič in sijajna Lucie Leguay, ki jo domače občinstvo že precej dobro pozna. Je to znamenje časa, da se razpotje končno nagiba vprid umetnicam, ki v preteklosti niso imele tolikšnega prostora?     Najbrž res. Je pa tako – sam nikoli nisem odločal o tem, kdo naj bi dirigiral ali nastopal v Slovenski filharmoniji, na podlagi spola, niti nisem razmišljal o določenih kvotah. Vedno sem segal po tistem, kar je najboljše in hkrati dosegljivo.   Lahko bi se vprašali, zakaj je bilo v preteklosti tako malo ženskih dirigentk. Na to imam zelo jasen odgovor: zato, ker so dobre dirigentke izjemno zasedene in jih je praktično nemogoče dobiti. Opažam pa, da je odličnih dirigentk dejansko čedalje več. Tudi če gledamo druge orkestre, vidimo, da se praktično mesečno pojavljajo nova imena v vrhunskih orkestrih. To ni več nekakšen znanilec, ampak normalizacija stanja, ki nas je končno dosegla. Še vedno bi kdo lahko rekel, da delujemo zaplankano, ker je to Ljubljano doseglo pozneje kot nekatera druga glasbena središča, a kot sem že povedal, gre predvsem za razmišljanje o tem, kdo je primeren za naš orkester in zbor.   V zborovski programski politiki Slovenske filharmonije je bilo opaziti veliko več dirigentk, tudi slovenskih, saj imamo odlične umetnice. Tam to ni bil problem niti v preteklosti. Veseli me, da postaja drugače tudi v orkestru. Glede orkestrskih dirigentk vam lahko povem, da smo jih kontaktirali ogromno, a žal je bilo veliko odgovorov takšnih, kjer ni bilo upanja, da bi jih dobili. Govorim o imenih, kot so Simone Young, Marin Alsop, Tabita Berglund in tako naprej. Dobre dirigentke so zasedene za leta vnaprej. Tudi Joana Mallwitz ali Elena Schwarz, na primer. No, morda pridejo v prihodnje. Tudi v partiturah se obetajo novitete, med drugim Klara Mlakar in Katarina Pustinek Rakar. Slišali bomo tudi dela Rebecce Saunders. Nekaj ste sicer že napovedali, vendar – kako ste te avtorice vpletli v sezono, da ne delujejo le kot dodatek, temveč kot osrednji stebri programa?     Enostavno. Glede novitet gre tu predvsem za to, da sva umetniška vodja ansamblov – Sebastjan Vrhovnik za področje zbora in jaz za področje orkestra – uvrstila skladbe na spored oziroma izbrala skladatelje in skladateljice glede na kakovost njihovega dela in na to, kdo je bil v bližnji preteklosti že izvajan. Temu primerno je izbor glede spolne uravnoteženosti enostavno odraz trenutnega stanja na slovenski komponistični sceni. Menim tako, morda pa kdo drug meni drugače.     Vendar ste ta program sestavljali vi.   Da.     Ko listamo po programu nove sezone, na katere dogodke ste sami najbolj ponosni? Kateri so po vašem mnenju tisti umetniški presežki, ki jih ne gre zamuditi?     Kar veliko jih je. Če prelistamo našo abonmajsko knjižico, ugotovimo, da bomo v prihodnji sezoni imeli izvedbi dveh Mahlerjevih simfonij. Priložnost za abonmajski koncert bo dobil mladi slovenski dirigent Davorin Mori. Zelo me veseli, da bomo ponovno gostili izvrstnega pianista Herberta Schucha, ki bo izvedel Simfonijo št. 2 Doba tesnobe Leonarda Bernsteina. Ponosen sem, da bo z nami prvič kot dirigent sodeloval Michael Sanderling, ki je bil v preteklosti pri nas solist na violončelu, zdaj pa je postal zelo iskan dirigent.   Marie -Ange Nguchi, ki ste jo že omenili, se bo tokrat ponovno predstavila v vlogi solistke in hkrati dirigentke z zelo zahtevnim sporedom, ki se ga že zelo veselim. Izvedli bomo Prokofjevo Klasično simfonijo in izjemno virtuozno Simfonijo št. 9 Dmitrija Šostakoviča. Koncert z naslovom Velika bo dirigiral Heinz Holliger, in sicer Simfonijo št. 9 Franza Schuberta. Holliger je po mojem mnenju eden najbolj poglobljenih interpretov Schubertove glasbe danes. Seveda se izjemno veselimo nastopa nagrajenke La Maestre Mojce Lavrenčič ter izvedbe Beethovnovih simfonij pod vodstvom izvrstnega Gáborja Takácsa-Nagya.   O sodobnih delih smo že veliko povedali, posvetimo pa se še zborovskim abonmajem in ciklu vokalno-instrumentalnih del. Spet bomo lahko občudovali mojstrstvo Stephena Laytona, glavnega dirigenta zbora Slovenske filharmonije, ki bo pripravil sporede z deli Brahmsa, Holsta in Fauréja. Izvrstni solisti bodo nastopili v Bachovem Božičnem oratoriju: Mojca Bitenc Križaj, Barbara Kozelj, Martin Logar in Domen Križaj.   Zelo se veselimo tudi 12. baročnega festivala Slovenske filharmonije, ki ga bo v celoti vodil izvrsten poznavalec baročne glasbe, zlasti Bacha, Shunske Sato. Znan je predvsem po interpretacijah z Nizozemskim Bachovim združenjem (Netherlands Bach Society). Tudi PVC cikel bo postregel z vrsto odličnih koncertov. Gostovali bodo Državni komorni zbor Polifonia in naš izvrstni pevec Aco Bišćević, ki bo pel in hkrati igral klavir. Kot vemo, je znan po interpretacijah Schuberta, kjer spremlja samega sebe. Slišali bomo seveda tudi novitete slovenskih avtoric in avtorjev, med drugim Klare Mlakar in Katarine Pustinek Rakar. Barvna paleta prihajajoče sezone je zares bogata.     Kako vaše bogato glasbeno poznavanje pripomore h kakovosti tega programa? Ste tudi uveljavljen glasbenik, instrumentalist, oboist, še zmeraj zelo dejavni na koncertnem področju.     No, to koncertno področje je bilo vendarle nekoliko zapostavljeno, saj vodenje Slovenske filharmonije s 154 zaposlenimi zahteva celega človeka in osemurni delovnik je za to absolutno prekratek. Zato je bilo treba izvajanje glasbe kot oboist postaviti nekoliko na stran in se posvetiti vsem izzivom. Ne bom rekel ravno "gašenju požarov", čeprav bi na začetku zaradi epidemije lahko rekli tudi tako, a upravljanje s toliko zaposlenimi zahteva veliko časa. Težave se pojavljajo dnevno, zahtevajo skrbno obravnavo in iskanje ustreznih rešitev.     Pogled v prihodnost so vedno - mladi. Po letošnjem popotovanju in odkrivanju tujih dežel bo prihodnja sezona odkrivala Skrivnostne svetove. Kako pomembno je na tem razpotju vzgajati novo publiko, da se nit med preteklostjo in prihodnostjo ne pretrga?     To je ključnega pomena. Vprašamo se lahko, kaj ljudem ostane v spominu, ko zapustijo koncert. Je to kakovost izbora skladb, kakovost poustvaritve ali splošno doživetje? Menim, da tu ne smemo biti preveč zahtevni. Hkrati pa moramo skrbeti, da je v prenesenem pomenu "frizura urejena in srajca zlikana" – da je torej vse tako, kot mora biti. S tem odpravimo vse moteče elemente. Zelo pomembno pa je, da ima vsak dogodek neko srčnost in nudi splošno ugodje; ne gre zgolj za uživanje, ampak za nekaj, kar obiskovalca izpolni.   Ravno pri najmlajših je to še toliko bolj potrebno, saj so otroci najbolj iskreno občinstvo, brez kalkulacij. Z najmlajšimi se imamo lahko zelo lepo, če jih razumemo in z njimi komuniciramo na pristen način. Ni treba, da je ta čin posebej prilagojen. Moram reči, da nam to zelo uspeva, zlasti pod umetniškim vodenjem in moderiranjem našega zdaj že slavnega Francija Krevha, ki vedno znova najde pot do otroških src. Družinski abonma je tako priljubljen, da praktično ne moremo več sprejemati novih poslušalcev, čeprav vsak koncert izvajamo s ponovitvijo.     Za konec – kakšno je vaše povabilo poslušalcem, ki bodo jeseni ponovno vstopili v dvorano Slovenske filharmonije?      Če me sprašujete za tiste, ki se vračajo ... Ali pa za nove? Posvetiva se najprej enim, nato še drugim. Tiste, ki se vračajo, vabim v nov, barviti svet, ki bo tokrat zastopan s precejšnjim številom novih dirigentk in dirigentov ter z glasbo, ki je v času mojega mandata še niste slišali. Poudariti želim, da v šestih letih lahko morda na prste ene roke naštejem skladbe, ki smo jih ponovili. Naslanjam se na moto ene prejšnjih sezon: Glasba vedno nova. To se mi zdi pomembno – da se soočamo z nečim novim. To velja za vzpodbudo obstoječemu občinstvu. Novem občinstvu pa sporočam, da so koncerti Slovenske filharmonije vedno zelo živahni in sveži ter da je na njih mogoče doživeti osebnostno rast, morda celo preobrazbo.     Najlepša hvala za vaš obisk in za vse vrhove, ki jih pomagate osvajati.   Hvala lepa za povabilo in lep pozdrav.Avtorica: Ana Pandur     Ključne besede: Slovenska filharmonija, Matej Šarc, nova sezona, Barvito, Ana Pandur, Klasik Radio, Svetovi odrov