Svetovi odrov: Jazz kot prostor za vsak glas - gostja: Tina Lešničar

01. 05. 2026 ob 16:11

»Jazz zasedba vsebuje vse nastavke, kakšna družba bi lahko postali: vsak glas ima svoj prostor, je spoštovan in v dialogu – tudi če je napačen, skupaj spletemo novo resničnost.«

V 23. oddaji cikla Svetovi odrov gostja Tina Lešničar, vodja programa jazza in glasb sveta v Cankarjevem domu, dobršen del pogovora posveča etosu jazza, medgeneracijskemu prenosu znanja in družbenim razsežnostim žanra. To so elementi, ki skupaj spletajo rdečo nit letošnje, že 67. edicije Jazz festivala Ljubljana. Oddaja raziskuje jazz kot prostor dialoga in svobode, kjer ima vsak glas svoje mesto, hkrati pa osvetljuje, kako se življenjske izkušnje in družbeni upor prelivajo v neulovljive note improvizacije.     Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Klasik radiu. Danes se bomo potopili v svet svobode, ritma in improvizacije. Stopamo v polje jazzovske glasbe. Vprašali se bomo, kako nastaja program najstarejšega neprekinjenega jazz festivala v Evropi in kako se v drobovju Cankarjevega doma prepletajo glasbe vsega sveta. Moja današnja gostja je Tina Lešničar – po izobrazbi kulturologinja, dolgoletna novinarka Dela, avtorica odmevnega dokumentarca Čas za improvizacijo, danes pa vizionarka, ki bdi nad jazzovskim programom v Cankarjevem domu in umetniško vodi Jazz festival Ljubljana. Najstarejši neprekinjen evropski jazzovski festival. Tina Lešničar, dobrodošli v studiu.   Pozdravljena in hvala za povabilo.   Vaša profesionalna pot je barvita in raznolika. Vodila vas je iz glasbene družine preko študija kulturologije, novinarstva in filmskega ustvarjanja v samo jedro glasbenega programiranja – v eno naših največjih kulturnih ustanov, Cankarjev dom. Pri čemer sta jazz in film nekako ves čas vaša rdeča nit in središče. Nam lahko poveste malce več o vaši poti?   Res je, nekako bi lahko rekla, da sem odraščala z jazzom. Moj oče je igral v tistem znamenitem ansamblu Green Town Jazz Band. Spominjam se, kako sem obiskovala njihove koncerte, ki so jih običajno prirejali v Stari Ljubljani. Veliko so gostovali tudi v Ameriki. Od tam mi je prinašal kasete in posnetke, ki jih je snemal z radia, zato je bila ta glasba nekakšen »soundtrack« mojega otroštva. To ljubezen sem v zibelko dobila tudi po zaslugi svojega dedka – to je bil Mojmir Sepe. Tudi on je s svojim ansamblom nastopil na prvem jazz festivalu, ki je bil leta 1960 še na Bledu. Zato do te glasbe gojim ne le globoko naklonjenost, temveč tudi določeno mero odgovornosti. Spomnim se, da sem se že med študijem kulturologije pri profesorju Tomšiču lotila prvega analitičnega prispevka in napisala seminarsko nalogo na temo jazza. V njej sem zagovarjala njegovo globljo intelektualno in socialno težo. Dobila sem osmico, ampak kasneje ...   Čemu pa pripisujemo osmico za takšno delo?   Morda profesorju ta glasbeni žanr ni bil najbližji. Jaz sem se takrat sicer zoperstavila Adornovemu pojmovanju glasbe, a očitno svojih stališč nisem dovolj dobro utemeljila. Vendar me to ni ustavilo. Takoj po študiju sem v kulturni redakciji Dela področju jazza in filma posvetila vso svojo pozornost. Svoja razmišljanja sem nadgrajevala skozi intervjuje z glasbeniki, kritike in recenzije festivalov. Ti dve področji sta v mojem življenju vedno tekli vzporedno. Redno obiskovanje festivalov v zadnjih dvajsetih letih mi je dalo širino in poznavanje materije zunaj naših meja. Vmes sem opravila še »skok« v filmsko prakso. Delo v produkcijski hiši, kjer smo snemali filme in reklame, mi je dalo odlično osnovo za dokumentarni film Čas za improvizacijo. Leta 2023 sem zapustila Delo in se za kratek čas pridružila Filmskemu centru, nato pa se je odprla priložnost v Cankarjevem domu za vodenje programa jazza in druge glasbe. Prijavila sem se in bila izbrana – s kompetencami in življenjskim jazzovskim ozadjem.   Zakaj pa se niste odločili za izvedbeno pot? Kolikor vem, ste igrali klavir.   Res je, klavir sem igrala deset let. Imela sem klasično izobrazbo, kasneje pa sem se dve leti posvečala še jazzu. To mi danes izjemno koristi pri programiranju, poslušanju in razumevanju same glasbene materije. Vendar verjamem, da če v nečem nisi najboljši, je morda bolje, da tega ne počneš profesionalno.   Kako se te plasti vaše identitete prepletajo pri snovanju programa? V Cankarjevem domu krmarite med raznolikimi cikli, kot so Zvončki in trobentice, jazzovski abonmaji in široko zastavljen abonma Glasbe sveta.   Zamenjava karierne poti je bila svojevrsten eksistencialni šok; po letih dela v novinarstvu se nenadoma znajdeš v povsem drugačni vlogi. Vendar mi je postalo jasno, da novinarstvo ni bilo le služba, temveč vokacija, etika in svetovni nazor. Ta fenomenološki vidik poklica mi pomaga tudi danes, saj na glasbo gledam skozi njeno sporočilnost in kontekst, iz katerega izvira. V jazzovskem delu programa se počutim povsem suvereno, saj nenehno spremljam tekočo produkcijo. Cikel Zvončki in trobentice, namenjen slovenski jazzovski ustvarjalnosti, je vzniknil približno takrat kot moj film o mladi jazz generaciji. Že leta 2012 sem prek serije portretov glasbenikov od blizu spoznala njihov svet in aspiracije. Na podlagi tega sem dobila idejo za film, ki sva ga posnela s sorežiserjem Janezom Stucinom. Menim, da je takratno brbotanje na sceni vplivalo tudi na nastanek tega mini festivala pod vodstvom mojega predhodnika Bogdana Benigarja. Danes z veseljem nadaljujem to poslanstvo in dajem priložnost mladim. Do abonmaja Glasbe sveta pa čutim veliko odgovornost, saj gre za enega od paradnih konjev Cankarjevega doma. Zelo sem ponosna, da smo v zadnji sezoni število abonentov povečali za sto.   Čestitke!   Hvala. Pri glasbah sveta je poleg kakovosti ključen prav širši kontekst – politično, ekonomsko in kulturno okolje, ki se neposredno odraža v stilu, besedilih in izrazu glasbenikov.   Pred leti ste napisali esej »Če bi svetu vladal jazz« in posneli dokumentarec »Čas za improvizacijo«. Takrat je pianist Marko Črnčec v filmu izpostavil svobodo kot ključni element jazza. Kakšna je danes, desetletje kasneje, družbena moč jazza? Zakaj ga v tem razdrobljenem svetu potrebujemo bolj kot kadarkoli prej?   Jazz se je razvil iz nujnosti po izražanju in svobodi znotraj zatirane skupnosti. Je glasba, ki je v funkciji revolucije in boja proti družbenim krivicam. Tega naboja ni nikoli izgubila. Krivice niso izginile, ksenofobija in rasizem se v svetu kvečjemu razraščajo, zato je ta glasba danes še bolj aktualna. Jazz je glasba dialoga, ki temelji na demokratičnih načelih: sodelovanju, spoštovanju, odzivnosti in enakosti. Če pozorno prisluhnemo jazzovski zasedbi, slišimo, kako se v njej vse odvija in razvija. Jazz zasedba vsebuje vse nastavke, kakšna družba bi lahko postali: vsak glas ima svoj prostor, je spoštovan in v dialogu – tudi če je napačen, skupaj improviziramo novo resničnost.   Na začetku vašega filma saksofonist Jure Pukl razočarano ugotavlja, da v trgovini ne najde svojega CD-ja. Kaj je tehnologija naredila jazzu v teh desetih letih in kako to občutite v Cankarjevem domu pri privabljanju občinstva?   Tehnologija oziroma pretočne platforme so glasbenike prikrajšale za pravično plačilo, po drugi strani pa je glasba postala dostopnejša. Še vedno obstajajo strastni zbiratelji vinilk, ki jih napredek kvečjemu spodbuja k nakupu fizičnih formatov. Čeprav CD-jev ni več na trgovskih policah, so glasbeniki v Cankarjevem domu vedno presenečeni, koliko jih prodajo po koncertih. CD danes služi kot vizitka, kot fizična zabeležba določenega ustvarjalnega trenutka. Še vedno pa je ključno doživetje v živo – interakcija in revolucija misli na odru, ki jo moraš izkusiti z vsemi čuti.   Jazz festival Ljubljana letos obeležuje častitljivo 67. obletnico. Program krasijo velika imena, kot so Dee Dee Bridgewater, Pat Metheny in Bilal. V ozadju pa je močna ideja prenosa znanja med generacijami, tako imenovano vertikalno učenje. Kako poteka ta prenos?   To je letos res rdeča nit festivala. Znanje v jazz skupnosti se širi vertikalno in je močno povezano s koreninami. Mentorstvo ne pomeni le podajanja tehničnih veščin, temveč predajanje etosa in celo generacijskih izkušenj – ne kot frustracijo, ampak kot zavedanje in spoštovanje poti tistih pred tabo. Sporočilo je vztrajanje, protest in upor. Mlajši glasbeniki v svoje sole vključujejo citate vzornikov kot poklon določenemu izrazu, kar nosi večjo težo in ni le estetski ornament. Pat Metheny je legenda, ki vedno opreza za mladimi upi. Njegov projekt Side-Eye vabi mlade talente, kar ustvarja dvosmeren tok energije. Dee Dee Bridgewater pa s projektom We Exist predaja modrosti, kako kot ženska preživeti v moškem svetu jazza in se zoperstaviti diskriminaciji. To je neustrašna mentorska drža, ki je neprecenljiva.   Gre pri jazzu morda celo za neke vrste rizomatsko učenje, kjer se znanje napaja iz vseh smeri življenja hkrati?   Zanimivo vprašanje. Številni legendarni glasbeniki so mi pripovedovali, kako so njihovi mentorji modrost podajali v metaforah, ki so jih razumeli šele kasneje, ko jih je »srečalo« življenje. Glasba je življenje; v njej gre prekleto zares. Čustveni pretresi se kanalizirajo skozi glasbeno izpoved. Več življenjskih izkušenj ko ima človek, bolj resnična in bogata je njegova glasba. V tem pomenu je jazz zdravilen tako za izvajalca kot za poslušalca.   Cankarjev dom močno podpira mlade slovenske ustvarjalce. Kakšna je trenutna kondicija mlade slovenske jazzovske generacije? Se vam zdi, da so bolj drzni kot njihovi predhodniki?   Rekla bi, da so drzni predvsem posamezniki. Drznost običajno dozori postopoma. Prvi albumi po akademiji so pogosto še precej akademski in pravilni, kar je naraven del poti do lastnega izraza. Trenutno nas spet zajema val odličnih glasbenikov. Tisti, ki so bili pred leti mladi upi, so danes že profesorji. Nova imena, kot so Maj Kavšek, Gal Golob, Lenart De Bock, Aljoša Kavčič, Tijan Grašič ter pevka Julija Anžlovar, kažejo izjemno predanost in vizijo, ki me vedno znova fascinira.   Kako pomembno je dejstvo, da imamo na Akademiji za glasbo v Ljubljani končno katedro za jazz?   V preteklosti so glasbeniki množično odhajali na študij v Gradec, na Nizozemsko ali v Švico. Ti povratniki so nato oživili domačo sceno. Imamo kakovostno mrežo javnega glasbenega šolstva že na srednji stopnji (KGBL), specializacija na akademski ravni doma pa je pika na i, ki smo jo dolgo čakali. S Cankarjevim domom smo močno okrepili sodelovanje z akademijo; študenti nastopajo v okviru festivala na odru »Pod drevesom« in v jazz klubu Kazina. Vesela sem, da imajo mladi pri nas odprta vrata in se počutijo del scene.   Jazz festival Ljubljana se odvija na različnih prizoriščih. Komu bolj ustreza intima kluba in kdo potrebuje veličino Križank?   Jazz je zame primarno povezan s klubskim vzdušjem, kjer glasbo doživljaš neposredno. Vendar si veliki umetniki zaslužijo velike odre. Naš festival ima bogato zgodovino selitev, od Bleda do Hale Tivoli in dolgih let v Križankah. Danes festival otvorimo v Križankah, nato pa se preselimo v Park Sveta Evrope in klubske prostore Cankarjevega doma. Ključno je, da smo poleti zunaj, da se družimo in ohranjamo festivalski duh, ki povezuje izvajalce, organizatorje in publiko.   Za konec, povabite nas na letošnji praznik jazza. Česa nikakor ne smemo zamuditi?   Vsekakor priporočam obisk vseh treh »headlinerjev«: Pata Methenyja, Dee Dee Bridgewater in Bilala. Gostili bomo tudi izjemni glasbenici mlajše generacije, Melisso Aldano in Patricio Brennan. Sobota bo polna dogodkov, od koncerta za otroke do solo nastopa Marka Črnčeca. Obetajo se živahni štirje dnevi s fotografskimi razstavami, pogovori in druženjem v parku. Vljudno vabljeni, da se prepustite navdihu.     Ključne besede: Cankarjev dom, 67. Jazz festival Ljubljana, Tina Lešničar, Ana Pandur, Klasik Radio, Svetovi odrov