»Ustvarjanje glasbe je pravzaprav edina prava svoboda na tem svetu.«

Z Miho Kraljem smo se pogovarjali o Andromedi, glasbenih popotovanjih in snovanju novih zvočnih svetov, ki so daleč prehiteli vse, kar se je takrat snovalo v našem kulturnem prostoru. Beseda je tekla tudi o tem, da smo vsi del kozmosa, v katerem energija in sporočila nenehno krožijo, ter o tem, zakaj glasba ne pozna konca. Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Klasik radiu. Danes ne bomo govorili le o glasbi, temveč o viziji. O času, ko so v majhnih ljubljanskih studiih namesto klasičnih instrumentov začeli brbotati prvi oscilatorji in ko je vesolje dobilo svoj slovenski zvočni zapis. Z menoj v studiu je Miha Kralj, glasbenik, ki je pred desetletji, ko so drugi še uglaševali kitare, krotil goro kablov in gumbov. Pionir, ki je z albumom Andromeda postavil Jugoslavijo na zemljevid svetovne elektronike, in umetnik, ki po šestih desetletjih kariere še vedno dokazuje, da sintetika ne pomeni hladnosti, ampak globoko emocijo. 28. junija se njegova pot znova odpira na velikem odru ljubljanskih Križank. Miha Kralj, dober dan, hvala, da ste se odzvali vabilu, in dobrodošli v oddaji. Dober dan, hvala za povabilo. Moram reči, da sem kar presenečen – ste pravzaprav prvi, ki ste me povabili na takšen pogovor. Odlično. Potem pa kar začniva. Gospod Kralj, če pogledava vašo pot, vidiva nenavaden lok. Bili ste izjemno aktivni, skorajda vseprisotni, nato pa je nastopilo dolgo obdobje tišine, ki ga je prekinil šele nov album leta 2023. Kje se je ta zvok skrival vsa ta leta in kako se je zgodil preskok iz studijske osame nazaj pod žaromete Festivala Ljubljana in v Križanke? V bistvu ustvarjam ves čas. Če nisem na velikih odrih, pa delujem na plesiščih. Skozi celotno življenje igram različne žanre, od pop glasbe do evergreenov, in prav preko njih sem sploh prišel do elektronike. Verjetno brez te širine nikoli ne bi odkril teh specifičnih zvočnih svetov. V mladosti sem srečal Korni grupo, ki je že uporabljala sintetizatorje. Takrat sem spoznal, kako lahko takšen instrument obogati skladbo in ji doda nove dimenzije, zato sem nabavil svoj prvi Moog. Kasneje sem igral po barih; takrat je veljalo, da nekaj veljaš le, če imaš Hammond orgle. S Hammondom sem začel, nato sta prišla Moog in Solina za godalne učinke, pa prvi Mellotron, ki je znal imitirati cel orkester. Ta kombinacija mi je v tistem času dala izjemno specifičen zvok, ki ga drugi bendi niso imeli. Bila je seveda ogromna investicija, polna kreditov, a sem z njo izstopal. Ko sem svojo opremo prvič pokazal Bojanu Adamiču, je dejal: "To je pa za ta čas noro!" In res je bilo. Vsa ta leta sem poleg komercialne glasbe gradil svojo vzporedno zgodbo – elektronsko glasbo, ustvarjeno izključno s sintetizatorji. Kako pa se je zgodil ta preskok oziroma kako je prišlo do dogovora s Festivalom Ljubljana za nastop v Križankah? So vas oni povabili? To je precej zanimiva zgodba. Z gospodom Domiceljem se poznava že dolgo, igral sem celo na njegovi poroki, kjer je bil prisoten tudi gospod Brlek, direktor festivala. Tako so se naše poti prvič prekrižale. Ko so lani predstavljali festivalski program, sem jih obiskal. Omenil sem, da praznujem visoko obletnico, Brlek pa mi je rekel: "Pošlji nekaj materiala, da vidimo, kaj ustvarjaš." Iskreno sem si mislil, da nimam možnosti – elektronika na tako velikem odru, ob vseh teh klasičnih umetnikih ... A čez mesec dni sem prejel povabilo z datumom. Takrat sem se vprašal: "Kaj pa zdaj?" In zdaj je ta datum že pred vrati. Vašo glasbo poimenujete kozmična elektronska glasba. Pravijo vam slovenski Jean-Michel Jarre. Kje sami vidite vzporednice oziroma zakaj prav "kozmična" glasba? Vsi smo del kozmosa. Energija in sporočila neprestano krožijo; če si na pravi frekvenci, jih lahko sprejmeš in oddaš nazaj. Vesolje je polno neznank, a hkrati daje neverjetno moč. Glasba pa je univerzalni jezik, ki ga vsi razumejo brez besed. Preko nje pošiljam svoja sporočila. Pri instrumentalni glasbi ne potrebuješ besedila; lepa melodija in harmonija sami na široko odpreta vrata v človekovo notranjost. Dobrodošli nazaj v oddaji, v kateri danes gostuje Miha Kralj. Bili ste prvi. Ko ste začenjali, je bila elektronska glasba v našem prostoru skorajda znanstvena fantastika. Kako se spominjate tistega pionirskega obdobja, ko ste snovali povsem nove zvočne svetove brez računalnikov, le z analognimi stroji? In kako na te iste stroje gledate danes, v dobi umetne inteligence in neskončnih digitalnih kopij? Pravijo, da je treba petelina, ki prezgodaj zapoje, uničiti. Tudi mene so v tistem času nekateri hoteli ustaviti, ker sem bil "prehiter". Nekateri starejši avtorji se še niso izpeli in so me skušali bremzati. Ko sem ustvarjal prve posnetke, sploh nisem vedel, da obstaja Jean-Michel Jarre. Andromedo sem napisal brez zavedanja o svetovni sceni. Šele ko smo z ansamblom Prah gostovali v Nemčiji, mi je novinarka Neva Železnik rekla: "Ti pa zveniš kot tisti Francoz." Vprašal sem, kateri, saj ga nisem poznal. To je bilo leta 1978. Šele kasneje sem poslušal njegove albume in videl, da je imel on na voljo neprimerljivo več sredstev in instrumentov. Jaz sem bil pionir z minimalnim proračunom, a mi je vseeno uspelo doseči, da je bila Andromeda odlično sprejeta. Zvoki niso bili naključni; vse je bilo skrbno načrtovano, aranžmaji so bili zapisani do zadnje note. Zanimivo pa je, da so me na RTV Slovenija sprva zavrnili. Točno vem, kdo je rekel ne. Gospod Sepe je bil navdušen, nekdo drug pa je projekt ustavil. Potem mi je Vilko Avsenik svetoval, naj grem v Beograd k Borisu Kovačiču. Tam so takoj zagrabili priložnost, kar se je izkazalo za še boljšo pot. Plošča se je prodajala po celi Jugoslaviji, na Švedskem, v Rusiji, v Beneluksu ... Še danes prejemam novice o prodaji od vsepovsod. Žalostno je le to, da so me doma takrat hoteli omejiti, tujina pa me je sprejela z odprtimi rokami. To velja pravzaprav za nekakšno našo nacionalno folkloro, kajne? Morda res. Ampak jaz se s tem ne obremenjujem več. Srečen sem, da sem preživel, da sem obstal in da sem s svojimi skromnimi sredstvi dosegel, da me ljudje poznajo in spoštujejo. Najpomembneje je, da glasba živi. V tem je zagotovo veliko resnice, predvsem pa vaša glasbena kariera traja že zavidljivih šestdeset let. Miha Kralj, vaš opus obsega tudi impresiven seznam scenske glasbe, pop glasbe (spomnimo se hita Zemlja kliče SOS) in glasbe za televizijo. Kako kot snovalec pristopate h glasbi, ki mora služiti drugemu mediju ali izvajalcu? To je povsem drugačna zgodba. V scensko glasbo me je nehoté uvedel režiser Matjaž Žbontar. Takrat nisem imel izkušenj s tem, bil sem predvsem eksperimentalec in pop glasbenik. Ko začneš ustvarjati na sliko in se ukvarjati s sinhronizacijo, se moraš marsičesa naučiti. Imel sem srečo, da sem lahko delal doma, kjer sem imel mir, režiser pa je bil izjemno potrpežljiv. Skupaj sva ustvarila ogromno dobrih stvari. Skozi to delo sem še bolj vzljubil instrumentalno glasbo. Danes se tudi sam ukvarjam z videom in fotografijo, kar mi pogosto služi kot neposreden navdih za nove melodije. V bistvu se vsa ta različna polja potem nekako povezujejo ... Natanko tako. Zato tudi pri koncertih vedno pogosteje uporabljam vizualizacije. Želim, da se poslušalci prepustijo potovanju. Nočem, da gledajo mene na odru – raje vidim, da glasba odpre njihove čute, da jih prepletejo različne frekvence in da do konca nastopa ostanejo v tem posebnem stanju. Pri instrumentalni glasbi moraš ponuditi več dimenzij, da človeka zares odpelješ drugam. Kdaj pa se zgodi tudi obraten proces? Andromeda je skladba z istoimenskega albuma, ki je postala znamenita zvočna podlaga prenosov skokov v Planici. Takratni planiški režiser Stane Škodler je imel idejo, da je treba počasne posnetke izjemno dolgih poletov opremiti z ustrezno instrumentalno spremljavo. Izbrali so prav vašo skladbo. Lahko poveste kaj več o tem? Gospoda Škodlerja sem spoznal šele leta kasneje, ko so o meni snemali dokumentarni film. Povedal mi je, da je od glasbenega urednika zahteval nabor skladb za polete v Planici. Med vsemi tujimi avtorji je izbral prav Andromedo, ker se je po njegovem mnenju idealno zlila z dramaturgijo poleta. Marsikdo je dolga leta mislil, da gre za delo Jeana-Michela Jarrja, šele kasneje so izvedeli, da je avtor Slovenec. Nekateri so bili morda nad tem podatkom presenečeni, a večina je mojo glasbo v tem kontekstu sprejela z navdušenjem. Odlično. Spoštovane in spoštovani, pred velikim koncertom Miha Kralja v Križankah se z njim pogovarjava o njegovi profesionalni poti. Leta 2023 ste po 38 letih izdali nov studijski album z naslovom Parallel Mirage. Kako se je Miha Kralj spremenil kot skladatelj v teh šestdesetih letih? Kje vidite največji razvoj? Ko sem začenjal, je bila to v primerjavi z današnjim dnem prava kamena doba sintetizatorjev. Instrumenti so bili monofoni – marsikdo danes sploh ne ve, da je to pomenilo igranje le enega tona naenkrat. Za harmonijo si potreboval kompleksne nastavitve in več oscilatorjev. Ti zvoki so bili po današnjih merilih morda šibki ali piskajoči, a če si jih znal izkoristiti in z njimi eksperimentirati, si lahko ustvaril nekaj brezčasnega, kot je Andromeda. Danes je vse skupaj postalo pravi "komoditet". Umetna inteligenca (AI) je postala vsesplošno orodje, a se je sam izogibam. Še vedno imam preveč lastnih idej in raje sam raziskujem zvoke na novih virtualnih in fizičnih instrumentih. AI se mi zdi uporabna za tiste, ki jim primanjkuje navdiha, jaz pa do nje čutim odpor. Zdi se mi preveč brezosebna. Imate morda mnenje o tem, da količina orodij, ki so nam na voljo, celo omejuje človeško ustvarjalnost? Ne nujno. Če točno veš, kaj iščeš, ti sodobna orodja omogočajo, da najdeš zvoke, ki te presenetijo. Na moji zadnji plošči so teksture, ki jih prej še nisem slišal. Čar je v tem, da s parametri spreminjaš zvočne dimenzije in odkrivaš nove svetove. Seveda pa mora biti osnova še vedno dobra melodija. Aranžma mora biti takšen, da se frekvence med seboj ne tepejo, ampak dopolnjujejo, tako da poslušalec ostane zbran od začetka do konca. Na koncertu v Križankah bomo preleteli celoten opus: od skupine Dekameroni in Prah do scenske glasbe in mojih samostojnih albumov. Z mano bodo pevci, električna violina in celo harfa. Vse bo podprto z laserji in videom – ena velika multimedijska celota, ki bo vsakega popeljala na svoj konec vesolja. Imate za konec še kakšno sporočilo ali povabilo za naše poslušalke in poslušalce? Vabljeni vsi, ki imate radi tovrstno glasbo in ste me spremljali skozi leta. Na dogodku bodo na voljo tudi moji albumi, od prvih izdaj do zadnje plošče. Rad pa bi zaključil z mislijo, da je glasba jezik, ki premosti vse ovire. Glasba pozna začetek, konca pa ne. Povezuje ljudi, nas zabava in prevaja občutke, ki jih z besedami ne znamo izraziti. Pozitivno vpliva na telo, krepi spomin in samozavest. Ustvarjanje glasbe je pravzaprav edina prava svoboda na tem svetu. Kdor se v tem prepozna, je srčno vabljen – pa tudi vsi tisti, ki radi le za trenutek pogledajo proti zvezdam.

V 24. oddaji cikla Svetovi odrov smo gostili pionirja elektronske glasbe pri nas, Miho Kralja. Le kdo se ne spomni legendarne glasbene spremljave planiških smučarskih poletov v počasnih posnetkih – galaktične skladbe Andromeda, pod katero se podpisuje tokratni gost.