»Polimorfizem se mi zdi verodostojen manifest naše sodobne izkušnje«
V 22. oddaji cikla Svetovi odrov je gost dr. Žiga Stanič – skladatelj, pianist in producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija – izluščil številne nadvse zanimive premise. Stanič med drugim izhaja iz Schopenhauerjeve filozofske misli, da glasba in življenje nista ločena svetova, temveč je glasba manifestacija življenja samega. Kot takšna seveda zrcali našo sodobno izkušnjo v številnih smereh in različicah, v svoji abstraktnosti pa omogoča tako neposredno občutenje kot poglobljeno analizo.
V pogovoru je Žiga Stanič predstavil tudi svoj Koncert za klavir in orkester št. 2, ki bo zazvenel v okviru zaključnega koncerta 40. Slovenskih glasbenih dnevov z naslovom Manifest časa.
Današnje razmišljanje se bo vrtelo okrog prehajanj. Prehajanj med različnimi pomembnimi jubileji: 40. obletnico Slovenskih glasbenih dnevov in 70. obletnico Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Prehajali bomo med vlogami snovalca in izvajalca ter med odmevi realnosti današnjega časa in njihovim odzvenom v glasbi.
Z menoj v studiu je dr. Žiga Stanič, slovenski pianist, skladatelj, pedagog in dolgoletni producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki bo na zaključnem koncertu 40. Slovenskih glasbenih dnevov z naslovom Manifest časa izvedel svoj Koncert za klavir in orkester št. 2. Človek, ki glasbo razume kot komunikacijo in v svojih delih neustrašno prepleta tradicijo z absurdnostjo sodobnega časa.
Žiga Stanič, vaša formalna pot je izjemno bogata. Diplomirali ste iz klavirja in kompozicije, študirali dirigiranje in nazadnje doktorirali iz glasbene teorije. Kako vsi ti različni pogledi na glasbo oblikujejo vašo današnjo umetniško identiteto? Je bila ta potreba po razumevanju glasbe z vseh zornih kotov prisotna že od samega začetka?
Človek se izobražuje vse življenje – umrli bomo skoraj kot "genialci", pa naj bo to formalno ali neformalno. Mislim, da vsi vtisi vplivajo na identiteto in način razmišljanja; eni manj, drugi bolj intenzivno. Človek se izraža v skladu s svojimi prepričanji, ki jih integriramo v sozvočju s svojim zunanjim in notranjim svetom.
Pri meni ne gre samo za študij glasbenih smeri. Precej je name vplivala srednja šola za računalništvo (takratni "gimnazijec"). Poleg programiranja in strukturiranega razmišljanja sem fakultativno obiskoval mnoge stvari, ki jih je omogočala Univerza v Ljubljani – od anatomije pri dekanu Ravniku na medicinski fakulteti do predavanj Mladena Dolarja na filozofiji ali Križaniča na fiziki. To so stvari, ki so name naredile trajen vtis.
Glasba je po drugi strani taka abstraktna umetnost, ki jo lahko preslikamo na marsikatero drugo človeško dejavnost; prilega se duševnim stanjem ali mnogim izven-glasbenim fabulam. Potreba po razumevanju pa je drugo vprašanje. Glasbo lahko začutiš, čeprav to zgodovinsko ni bil vedno njen primarni cilj, lahko pa jo tudi obravnavamo in analiziramo. To je kontrapunkt doživljanju. Vprašanje je le, katero možgansko hemisfero aktiviramo bolj, skladno s svojimi estetskimi preferencami in tisto, čemur pravimo nevroendokrina povratna zanka. Možgani so narejeni tako, da rešujejo probleme, in ko jih rešijo, dobijo nagrado. Glasba nam na ta način – odvisno od tega, na kaj smo "uglašeni" – daje dopamin, lahko nam zniža kortizol in tako dalje; lahko pa tudi adrenalin.
V vaših skladbah se pogosto sprašujete o psihološkem učinku zvoka, o razmerju med blagozvočnostjo in disonanco. Kako pomembno je za vas, da glasba neposredno nagovarja poslušalce?
Razmerje med konsonanco in disonanco – torej med tem, kar je ljudem "lepo zveneče" in tistim, kar je ostrejše – je le eden od mnogih enostavnih motorjev za ustvarjanje dramaturške napetosti. To je zgodovinsko zelo uveljavljeno, podobno kot kontrasti med tihim in glasnim ali počasnim in hitrim. Imamo še barvne registre: pestrost instrumentacije, kombiniranje elektronskega in akustičnega (kar je zdaj bolj aktualno pri živih nastopih), pa tudi didaskalije – recimo prostorsko razporeditev izvajalcev med občinstvo. Vse to so elementi, ki preganjajo občutek statike.
Po drugi strani je lahko statična glasba (kot je repetitivni minimalizem) zelo legitimna in komercialno uspešna. Pomembno je le, ali je avtor konsistenten v tem, kar hoče povedati. Nagovarjanje pri glasbi je podobno tistemu, čemur pravimo "izgubljeno s prevodom". Če govorim v angleščini tistim, ki jezika ne znajo, bodo razumeli le energijo govora. Pri kompleksnejši glasbi se marsikaj izgubi s prevodom, zato iščemo univerzalno v korelaciji s tistimi estetskimi vzorci, ki smo jih osvojili do 12. ali 14. leta. Kasneje se to le še počasi spreminja. Skladatelj mora v svojo konsistentnost najprej prepričati izvajalca. Izvajalec je prvi, ki prenaša misel v resničnost. Če on "zagrabi", bodo razumeli tudi poslušalci. Kot v teatru: isti tekst lahko zveni genialno ali pa kot polomija. Včasih preprosto čas ali konstelacija izvajalcev in publike nista bila primerna.
Od leta 2002 ste kot producent tesno vpeti v delovanje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Letošnje leto je za orkester posebej praznično, saj obeležuje 70. obletnico delovanja. Kako bi opisali ta kompleksni organizem od znotraj?
Najprej moram poudariti zgodovinsko dejstvo, ki je ljudem pogosto neznano: naš orkester je bil dejansko ustanovljen že leta 1928 kot orkester Radia Ljubljana. Do vojne je bil to že velik simfonični sestav, ki pa je bil leta 1947 razpuščen. Njegovi člani so takrat tvorili jedro novoustanovljenega orkestra Slovenske filharmonije, ki do takrat v institucionalnem smislu še ni imela takšnega profesionalnega telesa.
V 21. stoletju je poslanstvo našega orkestra snemanje glasbe in sistematično zapolnjevanje vrzeli v naši kulturni zgodovini. Pomagamo slovenskim izvajalcem in skladateljem pri njihovi afirmaciji, kar je nepogrešljiv steber kulture. Koncertna izvedba je enkratna; vložek in konzumacija se zgodita hkrati. Če pa stvari posnamemo, dobimo neskončno konzumacijo, kar je v nacionalnem mediju ključnega pomena. Naš orkester je v tem pogledu unikaten in, bi rekel kot insajder, tudi zelo srčen. Smo krasen kolektiv; skupaj smo doživeli marsikaj – od strokovnih brainstormingov do skupnega premagovanja stresa skozi predano delo.
Kako pa bi opisali pomen tega orkestra v slovenski kulturi? Skozi desetletja je gostil svetovna imena in kot prvi slovenski orkester nastopil v Latinski Ameriki. Kako se vaša vloga producenta in skladatelja prepleta pri tako pomembnih jubilejih, kot je prihajajoči koncert v okviru Slovenskih glasbenih dnevov?
Simfonični orkester RTV Slovenija je slovenski ansambel z daleč največjo diskografijo – imamo preko 300 samostojnih in kompilacijskih izdaj, če štejemo še digitalne izdaje in vinilne plošče. Večina tega se nahaja v radijskem arhivu. Ker je glasba ena najbolj recikliranih vsebin, z lastnimi posnetki dejansko prihranimo veliko denarja.
V prvi vrsti smo snemalni orkester. Jaz sem glasbeni producent, kar je podobno filmskemu režiserju, le da sem "stric iz ozadja". Dirigentu in orkestru pomagam, da pridemo do čim bolj ekonomične in hkrati optimalne izvedbe. Delo s takšnimi profesionalci, ki imajo za sabo vsaj 16 let specializiranega izobraževanja, je velika odgovornost. Kot izvajalec svojega klavirskega koncerta pa tokrat seveda ne bom mogel sedeti na dveh stolih; sedel bom v dvorani, ne v studiu.
Z Manifestom časa se bodo 23. aprila v Slovenski filharmoniji sklenili 40. Slovenski glasbeni dnevi. Program pod taktirko Stevena Loya prinaša dialog med tradicijo in avantgardo. Poleg vašega novega dela bosta zazveneli še skladbi Paula Clifta, ki se spogleduje z Beethovnom, in Vinka Globokarja. Kako vidite to družbo del? Se vam zdi, da slovenska ustvarjalnost danes resnično premika ustaljene estetske okvirje?
O estetskih okvirjih ne moremo govoriti splošno, temveč le v okviru manjših skupnosti. Umetnostna resna glasba postaja vedno bolj drobna niša. V klasicizmu in romantiki je večina meščanskega prebivalstva oblikovala homogen konsenz o tem, kaj je lepo. Danes sodobna ustvarjalnost ni tako enotna. Eni skladatelji so zavezani preverjenim tradicijam, drugi razmišljajo "out of the box".
Zaradi globalne informacijske prepletenosti je danes težko govoriti o specifičnih nacionalnih smereh. Vsi imamo dostop do istih informacij. Estetske preference se razlikujejo: nekdo morda piše bolj pragmatično, drugi pa nagovarja drugačno občinstvo. Ti premiki nato po "metuljevem učinku" privedejo do večjih drugačnosti. Počaščen sem, da je na sporedu tudi Globokarjevo delo. On je eden največjih glasbenih pripovednikov z izjemnim smislom za barvo in življenjsko energijo. Glasba ga zelo neposredno izraža. Kar se tiče Beethovna: na mojem zadnjem koncertu v Cankarjevem domu je bila izvedena skladba Baba, ki se je prav tako spogledovala z Beethovnovo Peto simfonijo. Očitno se ga ne morem otresti.
Žiga Stanič, na tem sklepnem koncertu boste nastopili v dvojni vlogi – kot solist in skladatelj svojega Koncerta za klavir in orkester št. 2. Delo opisujete kot polimorfno, kot odraz časa poplave informacij. Kako uglasbiti današnji čas in na kakšen način je glasba lahko manifest časa?
Razmišljam o tem, kaj generira misli vsakdanjega človeka. To je poplava informacij. Danes smo zaradi interneta in pametnih telefonov vsebinsko nasičeni. Estetska obdobja, ki so v preteklosti trajala stoletja, so mimo. Danes je že povprečen osnovnošolec preko telefona soočen s tisoči različnih estetskih vzorcev. V takšnem času vztrajati pri enem samem vzorcu morda za ustvarjalca ni več nujno iskreno.
Razumem skladatelje, ki imajo svojo monolitno estetsko smer (svoj "brand"), a polimorfizem se mi zdi verodostojen manifest naše sodobne izkušnje. Ne gre za naključno sobivanje elementov, ampak za notranje povezano mrežo. To se zliva skupaj.
V opisu omenjate idejo antidramskega in absurda, ki jo povezujete s filozofijo Alberta Camusa. Citiram: "Antidramatska struktura lahko spominja na izkušnjo sodobne izgorelosti; stanje trajne napetosti brez razrešitve, v katerem konflikt ne doseže katarze, temveč obstaja kot stalno, nerešeno stanje." Kako se tukaj prepletata glasba in življenje?
Z idejo antidramskega se ukvarjam že od leta 2013, ko sem napisal anti-opero Plešasta pevka po Ionescu. Absurd je močno čustveno sredstvo. Pomeni peljati narativo v eno smer do skrajnosti in jo nato nenadoma negirati. To je super recept za humor, hkrati pa je lahko zelo tragično. Tragedija nastopi takrat, ko se z žalostnim ne moremo sprijazniti. Z absurdom lahko marsikaj povemo hitreje in bolje kot z dolgo razlago; to je bližnica, ki res učinkuje.
Glasba ujame dih življenja, tudi če je estetsko ne razumemo. Podobno kot pri abstraktnem likovnem delu – vidimo "flow" in energijo. Schopenhauer je lepo rekel, da je glasba neposreden odraz volje. Ne posreduje le podobe sveta, ampak govori iz njegove notranjosti. Glasba in življenje nista ločena svetova; glasba je manifestacija življenja samega.
Zadnja leta raziskujete možnosti prepariranega klavirja. Govorite o "outsourcingu" – avtomatsko generiranem zvoku, ki ga sopostavljate realnosti, kjer je človek izključen iz procesa ustvarjanja. Kako občinstvo sprejme dejstvo, da klavir nenadoma zazveni kot "zvočna bomba" ali digitalni šum? Pravite, da nič ni tako, kot se zdi.
Dejansko sem kupil "bombe" ameriške izdelave, ki jih bom metal v klavir – gre seveda za okrogle, mehanske masažne vibracijske naprave. Ne gre le za asociacijo na geopolitične trende, ampak za to, da ponujajo izvrstno barvno opcijo zvoka, kjer je prisotna nepredvidljivost. Te krogle same potujejo po strunah. Medtem ko običajno pijanist udarja po tipkah, se tukaj zvok generira mehansko brez njegovega neposrednega vpliva.
Kot izvajalec svoje delo dejansko "outsourcam". To je vodena improvizacija, ki v določenem segmentu preide v elektroakustiko, kjer ne igrata ne orkester ne solist. Gre za alegorijo na današnji čas – na umetno inteligenco in mehaniziranost sveta. Zvok elektroakustike morda koga spomni na osemdeseta leta, ko so po Radiu Študent predvajali podatke za računalniške igrice, ki so jih ljudje snemali na kasetofone. Moja ideja vibrirajočih "bomb" v klavirju izhaja iz tega polimorfnega razmišljanja.
Imate za konec še povabilo za poslušalce na zaključek 40. Slovenskih glasbenih dnevov?
Seveda. Dragi poslušalci, vabljeni na koncert. Posnetek lahko zajame zvočni podatek, ne more pa nadomestiti občutka prisotnosti in skupne zavesti izvajalcev ter publike. Ta "imersivni efekt" v dvorani zbudi trajen spomin. Bi pa dodal "disclaimer": če se poslušalec identificira izključno z lahko komercialno glasbo in nima nobenega predznanja o avantgardi, pa si od koncerta obeta le užitek – potem gre morda za nesporazum.
Najlepša hvala za vaš čas in obisk v studiu.
Hvala vam.
Ključne besede: Žiga Stanič, Ana Pandur, Festival Ljubljana, Svetovi odrov, Klasik Radio, sodobna glasba, 40. Slovenski glasbeni dnevi, Manifest časa
