V 21. oddaji cikla svetovi odrov smo se z baletno solistko SNG Opera in balet Ljubljana Tasjo Šarler Vogrin pogovarjali o zadnji baletni premieri letošnje sezone, Alici v čudežni deželi koreografa Howarda Lόpeza Quintera.
Tasja Šarler Vogrin je spregovorila o svojem delu, dojemanju plesa kot otroške ljubezni, pa tudi o tem, kako se je njen pogled na delo, umetnost in nenazadnje tudi na urnike spremenil z maternistvom.
***
Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Radiu Klasik. V aprilu ljubljanska operna hiša pripravlja še zadnjo baletno premiero sezone: pravljično Alico v čudežni deželi.
Čarobnost in domišljijski prostori ne nastanejo kar sami po sebi, temveč jih z umetniško senzibilnostjo in rigorozno disciplino gradijo umetniške ekipe. Današnja gostja, baletna solistka Tasja Šarler Vogrin, bo v enem večeru prepotovala pot od nežne sestrske ljubezni do strahospoštovanja vredne avtoritete.
Tasja je umetnica, ki s svojo prezenco že leta bogati naš oder, v zadnjem obdobju pa nam prinaša še neko novo, globljo kvaliteto, ki jo opazi tako občinstvo kot stroka.
Tasja, dobrodošli v oddaji.
Pozdravljeni, hvala za povabilo.
Preden se potopiva v svet Alice, bi rada začela pri vas. Kdo je Tasja? Ste solistka ljubljanskega baleta. Če se ozrete nazaj na svojo dosedanjo pot – kako se je začela vaša ljubezen do baleta in kako ste zgradili svojo kariero v ljubljanski baletni hiši?
Moja ljubezen do baleta se je začela z ogledom predstave Ukročena trmoglavka ljubljanskega baleta. V trenutku sem se zaljubila v ples. Na koncu predstave sem se hotela iti tudi sama poklonit na oder z vsemi nastopajočimi. Tako je bila naslednja poteza ta, da me je mami vpisala v baletno šolo. In od takrat dalje sem v balet res popolnoma zaljubljena.
Z ljubljansko operno hišo sem sodelovala že v času šolanja, najprej v predstavah Hrestač in Pepelka kot majhen otrok. Od drugega letnika dalje sem sodelovala tudi v drugih predstavah in pomagala baletnemu ansamblu. Po končanem šolanju sem opravila avdicijo in se pridružila ansamblu. Potem je moja pot šla od baletnega zbora do solo zbora in nato do solistke; šla sem lepo po stopničkah.
V baletnem zboru sem plesala veliko vlog, recimo v Labodjem jezeru, Hrestaču in Trnuljčici. V zboru mi je bilo fino plesati, ker čutiš to moč ansambla, to skupnost. Potem pa sem dobila tudi priložnosti za manjše solo vloge.
Nekatere ste že našteli, ampak katere vloge bi ocenili kot svoje prelomnice? Katere so bile tiste, ki so vas najbolj zaznamovale ali vas morda pripeljala do statusa umetnice, kakršno poznamo danes?
Prva meni zelo ljubi vloga je bila iz baleta Orfejeva hvalnica Jeroena Verbruggna, ko sem dobila priložnost zaplesati zadnji solo, zadnjo obliko Evridike. Na to vlogo se še zdaj zelo rada spomnim. Potem sem dobila priložnost plesati v Ljubezenskih valčkih Lukasa Zuschlaga, v katerih sem prav tako zelo uživala; to je bila sicer bolj sodobna vloga.
Prejšnji baletni vodja mi je dal priložnost plesati v Romeu in Juliji v vlogah Lady Capulet in Rozalinde ter v vlogi Vanitas v baletu Ljubezen. Ta vloga me je, mislim da, popeljala na neki višji nivo. Bila je neoklasična vloga, zelo zanimiva. Tudi v Hrestaču sem vedno uživala kot Božični duh. Ta vloga pa je zdaj, ko sem se vrnila po porodniški, dobila še neko nadgradnjo, ker je zelo materinska in v njej res uživam.
Pogovarjava se o prihajajoči baletni premieri Alica v čudežni deželi. Sliši se, da ste izjemno vsestranska plesalka, ki z enako lahkoto obvladuje strogo baletno klasiko na špicah kot tudi sodobnejši repertoar, ki zahteva povsem drugačno, bolj zemeljsko energijo. Je ta preklop med slogi za vas naraven ali zahteva poseben miselni proces? Kako sodobni plesni jezik dopolnjuje vašo klasično osnovo?
Meni zelo pomaga glasba. Bolj ko je klasična, lažje se gibljem klasično baletno. Bolj ko je neka moderna priredba, lažje raziskujem nov gib in kreiram nove načine gibanja. Prav tako mi pomaga izbira obutve. Če so špice, seveda gre bolj v klasiko. Lažje pa se zlijem s tlemi, če imam samo nogavice.
Najraje pa plešem neoklasiko, torej kombinacijo klasičnega in modernega. Da so špice, ampak da je gib bolj svoboden, da ga lahko malo prilagodiš sebi in odkrivaš nekaj novega.
Nedavno pa ste stopili tudi v povsem novo vlogo – v materinstvo, kar ste že na kratko omenili. Umetniški vodja Lukas Zuschlag pravi, da vam je ta izkušnja kot umetnici dodala neko presežno vrednost, novo zrelost. Kako pa vi sami doživljate to transformativno obdobje? Kako vaše telo in um danes usklajujeta ti dve tako močni, a hkrati nasprotni vlogi: nežnost in predanost materinstva ter disciplino in rigoroznost baletnega vsakdana?
Zelo sem vesela, ko slišim, da mi je to prineslo dodano vrednost. Na začetku, ko sem se vrnila, sem bila kar malo izgubljena. Težko je organizirati zasebno življenje in kariero ter najti ravnovesje med obema. Tudi telo je malo drugačno; spet moraš odkriti vse tiste mini mišice, ki jih uporabljamo vsak dan. Ampak mislim, da sem zdaj prišla "na zeleno vejo" in uspela uskladiti oboje.
Rekla bi, da zdaj veliko bolj živim v trenutku. Ko sem doma, res poskrbim za hčerko, za družino in dom. Ko sem v službi, se poskušam skoncentrirati samo na delo – čeprav je en delček možganov vedno pri mali. Prej sem prišla domov in še vedno razmišljala o tem, kaj bi se še dalo narediti v dvorani, zdaj pa to ločim. Se mi pa zdi, da sem v operi zdaj celo bolj produktivna, ker si rečem: "To je čas, ko moram narediti to." Doma pa se predam njenim potrebam.
Kako pa usklajujete fizično izčrpanost? Vemo, da je baletni poklic fizično izjemno naporen. Pred otrokom ste čas po vajah verjetno namenili regeneraciji, zdaj pa najbrž ni več tako?
Ja, to je res drugače. Tudi spanca je dosti manj. Ampak zdi se mi, da imam, odkar sem postala mami, neko dodatno energijo. Ta regeneracija zdaj poteka tako, da se družim z njo in to mi da moč. Prej je bila to fizioterapija ali masaža, zdaj za to žal ni časa. Mogoče pride še kdaj.
Baletne priredbe Carrolla so redke, morda zato, ker je njegov univerzum tako kompleksen. Tasja, koreograf Howard Quintero pravi, da je bil pravi izziv v baletni jezik prenesti vse plasti romana, ki se ne širijo le v prostoru, temveč tudi v času. Kako menite, da se ta balet razlikuje od literarne predloge ali morda od Disneyjevega animiranega filma?
Mislim, da je zgodbo Alice lepo povzel. Odlično je prikazal karakterje; vsak ima svoj način gibanja in svojo dinamiko. Čas je morda res malo težje prikazati v predstavi, ki poteka v živo – to je definitivno lažje na filmu ali v risanki. Ampak mislim, da je tudi z glasbo in gibom res lepo prikazal dogajanje.
Torej ni poskrbel samo za koreografijo, temveč pravzaprav tudi za odrski gib?
Tako je. In za energijo vloge.
V tej produkciji plešete dve radikalno različni vlogi: Alicino sestro in markantno Srčevo kraljico. Quintero poudarja, da mora vsak lik, da bi bil pristen, delovati po svoji notranji logiki. Kraljica mora biti jezno histerična, sestra pa del resničnega sveta. Kako ste vi sami vstopili v to zajčjo luknjo? Kako gradite kontraste med sestrstvom in diktaturo Srčeve kraljice?
Sta popolnoma različni vlogi. Pri sestri, ker je starejša, si malo pomagam z materinstvom. Na začetku baleta skupaj bereta knjigo, sestra jo poučuje, tako da je prisotna neka odraslost. Medtem pa je Srčeva kraljica karizmatična, egocentrična in meni osebno zelo zabavna vloga.
Tu lahko dam več iz sebe, nekaj, kar nisem jaz. Na odru zaživi popolnoma druga Tasja. Srčeva kraljica vidi samo sebe. Vsi okoli nje so zelo previdni, nikoli ne vedo, kaj jih čaka – ali bo zadovoljna ali bodo končali "pod koso". Tako da je to zame luštna vloga za plesanje, lahko si daš duška.
Tasja, ljudje vidimo bleščečo Srčevo kraljico na odru, malokdo pa vidi pot do tja. Kako je videti vaš vsakdan med procesom nastajanja takšne predstave? Kako poteka delo s koreografom in ansamblom?
Naše vaje se začnejo ob desetih dopoldne. Fino je priti prej, da se ogrejemo in pripravimo. Od desetih do pol dvanajstih imamo vsak dan baletni klas. Delamo na tehniki in umetniškem izražanju; kako vsak dan narediti gibe lepše. To je vsakodnevni proces. Potem imamo petnajst minut odmora in nadaljujemo z vajami običajno do dveh, kjer vadimo različne vloge, ansambel, skupinske ali solo vaje.
Nato se vrnemo ob šestih zvečer in imamo vaje do osmih. Ko se začnejo vaje na odru z orkestrom, pa te trajajo tudi do desetih zvečer. Takrat imamo zjutraj krajšo vajo. Od začetka se je treba naučiti korake in jih postaviti na glasbo, potem pa vsak dan dodajamo več in pilimo stvari. Napredek od prve vaje do premiere – ali celo do zadnje predstave – je ogromen.
Baletna predstava ima tudi orkestrsko spremljavo, tokrat pod taktirko Simona Dvoržaka. Omenili ste, da se prav v tem tednu začenjajo vaje na odru. Nam lahko razkrijete, kako se razlikuje delo s posnetkom od dela z živo glasbo? Kako gledate na vlogo dirigenta?
Fino je, če z dirigentom stopimo skupaj. Da pride že prej pogledat vaje, da vidi tempo, kaj nam ustreza in kako hitro mora kaj biti, da dobro izpade. Takšne dirigente imamo zelo radi in tudi naš trenutni dirigent je odličen.
Osebno imam zelo rada predstave z živo glasbo, ker ti da neko dodatno moč in zalet. Res pa je, da moraš dosti bolj poslušati. Pri posnetku postane vse skupaj že malo avtomatizirano, točno veš, kje imaš več ali manj časa. Pri živi glasbi pa moraš res slediti orkestru.
Se kdaj zgodi, da dirigent sledi plesalcu in prilagaja tempo?
Tudi to se zgodi in to imamo zelo radi. Je pa težko, ker nas je več solistov in dirigent težko ve za vsakega posebej, kaj mu najbolj ustreza. Ampak obstaja medsebojna komunikacija z odra v orkestrsko luknjo in mislim, da dobro sodelujemo.
Koreograf Quintero ne pristopa le s slogom, ampak s pragmatičnimi rešitvami za metafore – na primer, kako narediti mačko nevidno. Se vam je pri tem pripetila kakšna zapomnljiva prigoda?
Izpostavila bi to, da se vlogo Srčeve kraljice učimo štiri solistke. Ko se gledamo med sabo, se res vidi, kako ima vsaka svoj karakter. Koreograf nam je dal toliko svobode, da vsaka naredi vlogo tako, kot ji je najbolj všeč, da pokaže del sebe in da ni točno določeno, kakšno mimiko moraš kdaj narediti. Čeprav je koreografija za vse enaka, izpade kraljica pri vsaki malo drugače. Še vedno je arogantna in egocentrična, ampak vsaka jo naredi svojo.
Zaključiva pa s povabilom na predstavo. Se strinjate?
Seveda. Lepo vabljeni na premiero Alice v čudežni deželi, ki bo 16. aprila 2026 ob 19.30 v SNG Opera in balet Ljubljana. Ponovitve pa bodo vse do 29. aprila. Upam, da vam uspe ujeti vsaj kakšno.
Današnji pogovor s Tasjo Šarler Vogrin nam je odprl pogled na umetnico, ki uspešno krmari med številnimi vlogami, ki jih kot baletna plesalka, mlada ženska in mama preigrava vsak dan. Tasja, hvala lepa za obisk in veliko uspeha na premieri.
Najlepša hvala za povabilo.
Ključne besede: Tasja Šarler Vogrin, Ana Pandur, SNG Opera in balet Ljubljana, Svetovi odrov, Klasik Radio, klasika, balet, Alica v čudežni deželi
