Svetovi odrov: Ključ je v tem, da smo vsi iskalci ljubezni in lepote

Z maestrom Simonom Krečičem, vsestranskim umetnikom, dirigentom, pianistom in umetniškim vodjo mariborske Opere, smo se pogovarjali o številnih kontrastih zadnjega Puccinijevega dela, dela skladatelja, ki tudi sam predstavlja ključno figuro prehoda med romantiko in modernizmom. Od ranljivosti, ki se skriva pod ledenim oklepom, pa vse do poetičnosti intime, ki je lastna vsakemu od nas, pa do tega, da nas umetnost pomirja in dela bolj človeške. Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Radiu Klasik. Danes bomo govorili o monumentalnosti, o ledeni princesi in o trenutku, ko se bo vrhunska slovenska produkcija razlila čez meje gledališke dvorane neposredno v srce prestolnice. Ob stoti obletnici skladateljeve smrti bo Puccinijeva Turandot odprla Festival Ljubljana in z njo bomo vstopili v poletje v mestu. Z mano v studiu je maestro Simon Krečič, pianist, dirigent in umetniški vodja Mariborske opere. Junija bo prav on tisti, ki bo s taktirko naznanil začetek letošnjega Festivala Ljubljana s Puccinijevim labodjim spevom, nedokončano opero Turandot. Maestro Krečič, dobrodošli v oddaji. Hvala lepa, lep pozdrav. Sodelovanje med Mariborsko opero in Festivalom Ljubljana ima globoke korenine. Spomnimo se Tosce pa seveda številnih baletnih mojstrovin Edwarda Cluga, ki so postale stalnica poletne Ljubljane. Letos se temu nizu ob otvoritveni Turandot pridružuje še mariborska izvedba muzikala Evita. Maestro, vaša pot je izjemno razgibana. Ste pianist, ki pozna intimo klavirja, dirigent, ki v Mariboru že vrsto let uspešno krmari med opero in baletom, hkrati pa ste z dogodki, kot je Operna noč, pokazali, da znate vrhunsko umetnost približati tisočglavi množici. Junija se z domačim ansamblom selite na Kongresni trg, da odprete Festival Ljubljana. Kako vi osebno kot umetnik, ki deluje na toliko ravneh, doživljate to sinergijo s festivalom in prenos produkcije v takšen mednarodni okvir? Res je, na nek način je to naše sodelovanje, predvsem v letošnjem letu, zelo, zelo bogato. V prvi vrsti bi se rad iskreno zahvalil Festivalu Ljubljana za to povabilo. Kot smo imeli možnost opaziti, je predvsem v zadnjih letih festival dosegel izjemno raven, tako po imenih, ki tukaj nastopajo, kot seveda posledično tudi po kakovosti. Kar je predvsem zasluga njegovega direktorja Darka Brleka, ki res uteleša osebo, ki združuje vse, kar je za vodenje takega festivala potrebno. V prvi vrsti je on glasbenik in umetnik, kar pomeni, da se razume na umetnost, skozi funkcije, ki jih opravlja, pa se je priučil tudi vodstvenega elementa, ki ga izjemno dobro opravlja. Tukaj ne gre samo za denar in za to, da nekaj kupiš, tukaj se je treba res spoznati na stvari, da pripelješ prave ljudi, da zanje poskrbiš in da laično javnost ter odločevalce prepričaš, da je prihod takšnih umetnikov k nam resnično pomemben. In to mu izjemno uspeva. Zelo smo hvaležni in počaščeni, da smo del te zgodbe, ker tako pridemo v stik z umetniki, ki nam v vsakdanjem delovanju sicer ne bi bili dostopni. Tako se nam bo v primeru Turandot v Ljubljani pridružil vrhunski, svetovno znani tenorist Yusif Eyvazov. Res smo lahko veseli in ponosni, da smo zraven. Koliko vaj pa boste imeli s solistom? Solist pride dan prej na generalko. To je nekakšen standard. Priprava na ta dogodek pa se je začela že takoj ob povabilu. To lahko rečem. Takoj smo morali stopiti v stik z režiserjem, ki je hkrati tudi scenograf in kostumograf. Začeli smo razmišljati o tem, na kakšen način bomo to opero, ki je naša največja produkcija do sedaj, iz dvorane prenesli na Kongresni trg. Torej opera v takšnem obsegu zahteva brezhibno usklajenost. Je odgovornost ob otvoritvi tako pomembnega festivala za vas predvsem umetniški ali tudi strateški izziv? Tako na lokalni kot tudi na mednarodni ravni in seveda izziv za slovensko kulturo. Tako bom rekel: o strateškem izzivu razmišljam in se pogovarjam načeloma pred samim dogodkom, tako kot se mogoče zdaj pogovarjava. Vsekakor se zavedam pomembnosti tega dogodka in pomena za nas kot hišo, za nas kot državo in širše. Vendar pa me v tistem trenutku, ko sem hkrati še dirigent predstave, absolutno zanima samo umetnost; takrat pozabim na vse ostalo. Oziroma ne morem pozabiti, sem pač toliko okupiran s tem, da nimam časa misliti na nič drugega kot samo na izvedbo predstave. Letos obeležujemo natanko 100 let od prve uprizoritve Turandot v milanski Scali, ko je maestro Toscanini odložil paličico in naznanil, da se tukaj Puccinijeva opera konča. Osrednji motiv so tri usodne uganke. V današnjem času, ko se v poplavi dezinformacij pogosto izgubljata resnica in jasnost, se zdi motiv uganke, ki loči življenje od smrti, izjemno aktualen. Kako vi vidite to Puccinijevo simboliko danes? In kako sami gledate na iskanje resnice v sodobnem svetu? Mislim, da je iskanje resnice v tej operi, pa tudi na splošno, bolj posledica iskanja čustev, ki smo jih mogoče malo izgubili oziroma potlačili. Tako vidim tudi Turandot. Ona navzven kaže svojo hladnost in jo preko teh ugank prikazuje kot nasilje. Je zelo nasilna, želi resnico in vse drugo, kar ni resnica, bo kaznovano s smrtjo. Mislim pa, da je pod tem plaščem nasilja skrit strah pred samim seboj, pred čustveno platjo življenja. To je tista stvar, ki je aktualna in bo vedno aktualna. Skozi se skrivamo za nekimi racionalnimi razlogi, po drugi strani pa se bojimo. Tudi svet nas vodi v to, da čustva niso najbolj dobrodošla, vsaj tista najbolj intimna ne. Ne govorim o podobah na ekranih, za katere vsi vemo, da niso resnične, ampak o tistih pravih čustvih, ki jih prikrivamo. Tukaj se mi zdi, da ima ta opera zelo globoko sporočilnost, ker ko se ta led prebije, pridemo do enega največjih izbruhov čustvenosti v operi – z zadnjim duetom, ki ga Puccini sicer ni dokončal, a ga je zelo jasno zastavil. To je sporočilo o ranljivosti, ki se skriva pod ledenim oklepom. Da, in da to v bistvu ni nič hudega, če smo ranljivi. In da s tem, ko to skrivamo in ranimo druge ali jih celo ubijamo, naredimo veliko več škode, kot če bi si priznali svoje šibkosti in s tem mogoče polepšali življenje še komu drugemu. Puccini je v to delo vložil svoje zadnje moči in iskal nove glasbene poti. Kako se v tej partituri čuti ta usodni boj skladatelja s časom in snovjo? Puccini je živel v zelo posebnem obdobju, ko se je začel rušiti naš tonalni svet v vseh smereh umetnosti. Ta pozna romantika je šla v različne smeri in z današnjimi očmi je njegova pot relativno logična. Videl je, da se romantičnemu času izteka rok, in začel je iskati nove zvočne svetove. Zelo se je zanimal za orientalsko kulturo, za Japonsko in Kitajsko, za njihove instrumente in lestvice. Začel je uporabljati celotonsko in pentatonsko lestvico ter bitonalnost. To je bil začetek razkroja našega dotedanjega tonalnega sistema. Takrat je bilo to zelo presenetljivo, za današnji čas pa nič posebnega. Mislim, da je šlo pri njem bolj za intuitivno odločitev, ne tako racionalno, kot jo je 40 let kasneje ubral Schönberg. Puccini je iskal nov jezik preko spoznavanja drugih kultur. Bi pa rekel, da Turandot mogoče niti ni njegova kompozicijsko najnaprednejša opera. Že v Madama Butterfly ali v Dekletu z zahoda je uporabil sredstva, ki so neposredno vodila v razkroj tonalnega sistema. V Turandot se je mogoče celo za majhen korak vrnil nazaj. Kaj pa menite o Alfanovem dokončanju opere? Meni je všeč. Nič me ne moti. Sprejeli smo jo za svojo in zdi se mi, da je opera zdaj zaključena na pravi način. Bolj posrečeno se mi zdi kot na primer Beriovo dokončanje. Alfano nadaljuje njegov slog in jezik. Vendar maestra ne preseže? Ne, ne preseže ga. Mogoče se pojavijo težave pri orkestraciji, saj jo je Alfano zastavil zelo na široko, je nekoliko bolj gosta kot ostalo. Ne govorim o velikih zborovskih scenah, kjer pač igrajo vsi instrumenti, ampak o zaključnem duetu. Glede na to, da sta to samo dva glasova, je duet kar močno orkestriran, vendar Alfano absolutno spoštuje skladateljev kompozicijski jezik, tako da s tem koncem nimam težav. Priprava operne produkcije je izjemno intimen proces, ki se mesece odvija za stenami gledališča. Vi to kompleksno strukturo zdaj selite na Kongresni trg pod okrilje Festivala Ljubljana. Kakšni so največji izzivi priprave mariborskega ansambla na takšen preskok? Kako se dirigentski pristop spremeni, ko morate natančnost dvorane zamenjati za odprto nebo in specifiko ambientalnega odra? Glede na delo, ki ga opravljam v Mariboru, pomagam reševati vse možne probleme, ki nastanejo ob takšni selitvi, saj moramo vedeti, da selitev iz dvorane na prostem zahteva izjemen logistični napor. Priprave so se začele takoj ob povabilu. Kontaktirali smo režiserja in scenografa, poslali dimenzije odra in tehnične specifikacije. Tehnični načrt je zdaj že v zaključni fazi in našli smo vse potrebne rešitve. Glasbeni študij se začne nekje 14 dni pred izvedbo, ko začnemo sestavljati pevski ansambel in nato še orkester. Režiser Filippo Tonon bo prišel k nam v Maribor za teden dni, da bo režijo prilagodil prostoru Kongresnega trga, da bo izvedba čim bolj podobna tisti v dvorani. Tonon je dolgo deloval kot asistent v Areni v Veroni, zato ima ogromno izkušenj z velikimi opernimi produkcijami na prostem. Sodeloval je z vsemi velikani operne umetnosti našega časa, zato je pravi človek za takšno nalogo. Po drugi strani je Turandot pravi naslov za otvoritev festivala, ker se poklopi z obletnico. V mojih dvanajstih letih delovanja je to največja in najuspešnejša produkcija. Bila je tudi najdražja, hkrati pa je bila že seljena v večja mesta in je po njej veliko povpraševanja. To je bil tudi režijski debi Filippa Tonona, zato se je takrat še posebej potrudil. Imamo tudi velik operni debi Rebeke Lokar v vlogi Turandot. Otvoritev festivala bo krona vsega tega. Zanimivo je, da je vlaganje denarja v kulturo v končni fazi investicija in ne le strošek. Predvsem je to res dobra investicija. Tega se pri nas ne zaveda toliko ljudi kot drugod v svetu. Obstajajo informacije, da se vsak evro, vložen v kulturo, povrne štirikratno. Živ dokaz za to je Festival Ljubljana, zaradi katerega ljudje obiščejo Ljubljano, se gradijo luksuzni hoteli in se razvija turizem. To prinese ogromno stvari, če sploh ne govorim o promociji in kulturni umestitvi Ljubljane in Slovenije v širši prostor. Čeprav Puccinija pogosto povezujemo z belkantom, je v Turandot stopil globoko v modernizem. Kot eden zadnjih klasikov in prvih modernistov. Glasba je polna eksotičnih lestvic, kitajskih gongov in povsem drugačne zvočnosti. Kot dirigent, kako krmarite med to ledeno modernistično teksturo in italijansko emotivnostjo? Mislim, da je bilo pri Pucciniju čustvo vedno prvo vodilo pri komponiranju. Kakšen je njegov slog in katera sredstva je uporabil – mislim, da se on sam o tem niti ni toliko spraševal. Zanimali so ga novi svetovi. V tistem času je bilo čustvo še na prvem mestu. Če lahko kasnejšim modernistom kaj zamerimo, je to dejstvo, da so zavestno in racionalno razbili dotedanje razumevanje glasbe, pri čemer je včasih zmanjkalo čustev. Šlo je za zračunane kombinacije tonov. Puccini se s tem ni ukvarjal, zato njegova glasba še vedno tako močno nagovori ljudi. Dotakne se nas in ne zahteva, da razumemo, zakaj je kakšna nota na določenem mestu, ampak se ji lahko preprosto prepustimo. Čeprav sem zagovornik sodobne glasbe, menim, da če iz glasbe vzamemo čustvo, od nje ne ostane dosti. Puccini je bil začetnik modernizma, a s temeljem v tradiciji italijanske opere. Želel je, da glasba zveni lepo in da sporoča tisto, kar ima za povedati. Kje v tej gosti partituri se skriva ključni del, ki dela to delo tako brezčasno? Je to čustvenost ali sporočilo libreta? Ključ je v tem, da smo vsi iskalci ljubezni in lepote. Danes je to še bolj pomembno kot v času nastanka opere. Danes vse poteka hitro, vse želimo konzumirati takoj, ob tem hitrenju pa pozabljamo, da so najpomembnejše stvari najbolj preproste, a hkrati najtežje dosegljive. Kar se mene najbolj dotakne, je intima. To je značilnost italijanskih oper, ki so navzven veličastne (kot Aida ali Turandot), najlepši deli pa so tisti najbolj intimni, pospremljeni le z dvema ali tremi instrumenti. Ti osebnoizpovedni trenutki so zame ključni, velike scene pa so le "reklama", ki nas pritegne k tistemu globljemu. Evolucija ne gre tako hitro. To, kar je srž človeka, ostaja enako. Ja, tako je. Ko sem študiral klavir, smo imeli seminar pri velikem kitajskem pianistu Fou Ts'ongu. Takrat še ni bilo toliko posnetkov na YouTubu. Rekel je zanimivo stvar: "Vi, mladi pianisti, ste pod pritiskom, da morate pri petnajstih že vse znati. To je instant učenje, ki presega zmožnosti naše konstitucije. Naša roka se v tisočih letih ni spremenila." Pozabljamo, da čas in občutja dojemamo podobno kot generacije pred nami. Umetnost nas na to opozarja. Branje klasičnega romana ali ogled slike nas pomirja in dela bolj človeške. Glasba pa ima še to posebnost, da je v njej odločilen čas izvajanja. Mi dirigenti določamo ta čas. Če bi Turandot izvedli dvakrat prehitro, bi bila popačena. To, da lahko kontroliramo čas, je velik privilegij. Glasbo vidim kot eno zadnjih zatočišč, kjer vzpostavimo normalen odnos do časa. Maestro Krečič, nam lahko za konec zaupate kakšen detajl ali anekdoto iz zakulisja vaj? Se je pri kateri od ugank zataknilo? V prvotni izvedbi te produkcije nisem dirigiral jaz, temveč maestro Loris Voltolini, eden naših največjih poznavalcev Puccinija, ki je žal pred leti umrl. Spominjam se, da sta bila tako on kot režiser Filippo Tonon velika poznavalca vsake črke v partituri. Ker je bil to Tononov režijski debi, se je posebej potrudil. Na koncu drugega dejanja je želel ustvariti "živo sliko" – vsi na odru so morali otrpniti, on pa je hodil med njimi in vsakemu posebej popravljal držo, da je bila slika popolna. Slišal sem pa anekdoto, povezano z likom Timurja, ki je po libretu slep in ga vodi Liù. Na neki produkciji na Hrvaškem je pevec basist prišel na prvo vajo, si ogledal projekt in rekel: "No, se vidimo na premieri. Jaz na režijskih vajah nimam kaj delati – saj sem slep, mene bo vodila Liù." Seveda so se vsi nasmejali tej "logiki", da študija režije ne potrebuje. Imate za naše poslušalce še kakšno zaključno misel ali vabilo? Vabljen na res velik spektakel. Gre za opero vrhunske kakovosti z vrhunskimi solisti. Nastopili bodo naši najboljši: Rebeka Lokar, Sabina Cvilak, Martin Sušnik in seveda posebni gost Yusif Eyvazov. Prav z njim se veselimo počastiti ta velik dogodek, kot je otvoritev Festivala Ljubljana. Današnja oddaja je bila vpogled v svet mnogoplastnega umetnika. Maestro Simon Krečič nam je razkril, kako nas Turandot še danes nagovarja v našem iskanju resnice in emocij. Maestro, hvala za obisk in veliko uspeha. Hvala lepa za vabilo. To je bila oddaja Svetovi odrov na Radiu Klasik. Z vami sem bila Ana Pandur. Hvala za pozornost in slišimo se znova med svetovi umetnosti in zvoka.