Svetovi odrov: V zboru jaz nisem jaz in ti nisi ti, pač pa smo vsi eno – ena skupina, ki diha za isti cilj - gostja: Mateja Langus

26. 03. 2026 ob 08:05

Dvajseta oddaja cikla Svetovi odrov na Radiu Klasik odpira vprašanja, ki so še kako pomembna za današnji čas – vprašanja človeškega glasu. Vstopamo v razmislek o pomenu in moči posameznega glasu, moči skupnosti in veščini poslušanja.

Z dolgoletno pevko Zbora Slovenske filharmonije, Matejo Langus, smo spregovorili o njeni glasbeni poti, stkani iz kontrastnih elementov znanosti, ljubezni do narave in umetniškega ustvarjanja. Raziskali smo dobrodejne in terapevtske vidike petja ter obudili duhovite prigode s številnih gostovanj – med drugim tudi to, kako na oder z Anno Netrebko stopiš v pajkicah in bulerjih. Saj se, kot pravi tokratna gostja, živemu človeku vse zgodi. Mateja Langus nas v zaključku oddaje povabi tudi na številne sijajne dogodke, ki jih do konca sezone nudi njena matična hiša, Slovenska filharmonija.   Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Radiu Klasik. Danes vstopimo v svet članice Zbora Slovenske filharmonije. Svet umetnice, ki kot pevka v sebi združuje natančnost znanosti in brezmejno svobodo glasu ter verjame, da je glasba najbolj prvinska in intimna oblika človeškega izražanja. Z nami je Mateja Langus, sopranistka in dolgoletna članica Zbora Slovenske filharmonije. Njena pot do profesionalnega odra ni bila samoumevna. Vodila jo je prek študija geografije in magisterija iz geodezije, a jo je tisti dar, ki ga je že od otroštva razvijala s petjem, improviziranimi domačimi koncerti in igranjem harmonike, naposled pripeljal v osrednjo slovensko glasbeno institucijo. Dobrodošli v oddaji, Mateja.   Hvala lepa, dober dan.   Pravijo, da se talent za petje pokaže že v zgodnjem otroštvu. Pri vas menda ni bilo nič drugače – od koncertov za domačega psa do igranja harmonike. Vendar pa vaša pot v Slovensko filharmonijo ni bila neposredna. Prihajate namreč iz povsem drugih voda, geografije in geodezije. Kako se je zgodil ta preskok, kakšna je bila vaša pot?   Ja, glasba je bila v naši hiši vedno prisotna; pelo se je, igralo in veliko poslušalo. Nekako samoumevno je bilo, da sem začela obiskovati glasbeno šolo. Zaključila sem nižjo stopnjo harmonike, ki jo še danes dokaj aktivno igram. Sem mnenja, da se moraš v pridobljenih veščinah vedno znova izpopolnjevati. Poklic pevke je v moje življenje prišel kar iznenada, bi rekla. Doštudirala sem, kot ste omenili, geografijo, kasneje zaključila še magisterij iz geodezije, vzporedno pa sem se izobraževala v petju. Pred dobrima dvema desetletjema sem nato uspešno opravila avdicijo za Zbor Slovenske filharmonije. Preskok – lahko mu rečemo kar preskok iz tehničnih v umetniške vode – se je zgodil v času avdicije, ko sem imela ravno razgovor za delo v Slovenski vojski, kjer so prav tako potrebovali geografe. Bila sem sprejeta v obe službi, a sem se brez pomisleka odločila za glasbo. Biti glasbenik in opravljati ta poklic je privilegij, je dar in, lahko rečemo, način življenja.   Kot ste rekli, je v vašem življenju pomembno vlogo odigrala tudi harmonika. Še danes jo aktivno igrate. Zanima pa me, kako vam znanje instrumenta pomaga pri razumevanju partitur oziroma pri dojemanju glasbe na splošno?   Res je, harmonika me je zaznamovala, bila je močan gradnik mojega glasbenega udejstvovanja. Prirejala sem uspešnice skupin Queen in The Beatles, preigravala Avsenike, Slake, pa tudi Piazzollo. Vse to je pripomoglo – in še vedno pripomore – k hitrejšemu "pobiranju" programa, če se lahko tako izrazim. Instrument, kakršen je harmonika, daje odličen uvid v harmonsko sliko partiture in je zelo dober pomočnik pri razumevanju in branju skladb. Sicer pa zadnje leto zaradi poškodbe rame svojo ljubo harmoniko redkeje vzamem v roke, a ko jo, se svet kar malce ustavi.   Lepo pozdravljeni nazaj v oddaji z Matejo Langus. V Zboru Slovenske filharmonije se srečujete z izjemno širokim razponom del, ki segajo od baroka do zahtevnih sodobnih partitur. Če bi morali izbirati, kateri repertoar vam je osebno najbližje? Vas bolj prevzamejo tišina in globina sakralne glasbe, morda dramatičnost klasičnih mojstrovin ali svoboda sodobnih kompozicij?   Hvala za vprašanje. Odgovor je kar malce kompleksen. Meni so najbližja, kot pravite, dramatična dela klasičnih mojstrovin. Deli Verdijevega Requiem in Geni v izvedbi Luciana Pavarottija, pa Vstajenje v Mahlerjevi drugi simfoniji ali Bachovi pasijoni. V Zboru Slovenske filharmonije imamo veliko možnosti, kjer se človek lahko najde in izkaže. Tudi barok mi je blizu; ob tem se spomnim vseh koncertov na sosednjem Hrvaškem, kamor smo hodili na baročni festival. Iskreno, tudi sodobna glasba ponuja celo vrsto zanimivih izvajalskih praks. Če povem po pravici, so v začetku moderna dela lahko naporna, neugodna, morda z osebnega vidika celo nesprejemljiva. Ampak ko se sodobno delo sestavi, ko so vse komponente izvedene, kot je predvideno, takrat glasba zaživi in na nek način zasije. Iskreno povem, velikokrat pridem domov in možu pojamram glede teh "novotarij", on pa mi vedno reče: "Daj, počakaj, da se sestavi." In ima prav.     "Da se sestavi" – to je dobra primerjava, ki me spomni tudi na nedavni koncert Od žalosti k zmagoslavju, kjer smo lahko videli čudovit lok prehajanja od glasbe 15. in 16. stoletja pa vse do sodobnosti, do Ježevih valčkov.   Res je, pasijon in vstajenje. Ta koncert je bil ena taka lepa izkušnja. Moram reči, da so mi šle kocine pokonci od začetka do konca. Tudi maestro Layton – on tako lepo zaokroži celoto. Ima vizijo in jo izpelje točno tako, kot si jo je zastavil, pri tem pa ne odstopa. In to je prav.   Torej je pomen dirigenta oziroma dobrega vodstva za zboriste ključen?   Absolutno.   Se vaša interpretacija petja spreminja, ko pojete posvetno glasbo v primerjavi s sakralno? Kako preklapljate med tema različnima svetovoma? Nekoliko ste to že omenili, pa vendar me zanima, kakšne so vaše priprave na eno ali drugo.   Kar se tiče sakralne glasbe, so nam besedila pač poznana, jasna in na nek način uveljavljena. Temu primerna je tudi izvedba. Lahko bi rekli, da je določena logika, naša mimika, vse. Pri posvetni glasbi je drugače; izvajanje skladbe se močno opira na vsebino besedila. Če imamo pri sakralni glasbi opravka z latinskimi besedili, so pri posvetni besedila v mnogih jezikih, zato se proces učenja začne z lektorjem. Ta nam prebere, predstavi in razloži govorno prakso, ki jo potem implementiramo v izvedbo. Preklop se po mojem mnenju zgodi različno, odvisno od posameznika. Pri meni gre to v trenutku, glasbo pa vedno povezujem z besedilom.   Z maestrom Stephenom Laytonom smo v prejšnjih oddajah govorili o viziji, z vami pa bi želeli pokukati v zaodrje. Kako poteka vsakdan v Zboru Slovenske filharmonije? Marsikoga zanima tehnična plat: kako potekajo vaje, ali moški in ženski del zbora vadita ločeno ali skupaj? Običajen delovni dan se nam začne ob 9.15 z opevanjem. Vaja nato traja do 13.00. Od takrat naprej pa imamo doma še štiri ure individualne priprave. To pomeni, da beremo besedilo, si pogledamo zahtevnejše dele, zvadimo prehode in podobno. To je res običajen dan. Imamo pa tudi delovne večere, vikende in gostovanja. Takrat nas ni doma, nismo s svojimi družinami. Zgodilo se je že, da smo bili odsotni skoraj mesec dni. Meni se je celo zgodilo, da me otrok po vrnitvi domov ni takoj prepoznal. Sin je bil tako majhen, da me je po 14 dneh odsotnosti samo debelo gledal v slogu: "Kdo si pa ti?" Šele potem se je nasmehnil in me spet sprejel.   Kar je v resnici precej boleče za nekoga, ki se mora odločati med starševstvom oziroma materinstvom in kariero.   Res je. Sploh v zgodnjih fazah otroštva, ko so še čisto majhni. Je naporno, ampak tako pač je – plusi in minusi.   Lahko morda poveste še kaj o teh individualnih vajah, ki jih izvajate doma? Ali vadite ob spremljavi klavirja, morate biti v posebnem prostoru? Kako potekajo te priprave?   Doma je tako: dejansko pojem takrat, ko sem sama doma, ob klavirju. Sicer pa, kot sem rekla, večinoma beremo besedila in pregledujemo dele, kjer je ritem mogoče malce zapleten. V službi običajno vadimo vsi skupaj, imamo pa tudi ločene sekcijske vaje. Slednje so že ustaljena praksa z maestrom Laytonom oziroma Stephenom. Ne mara, da ga kličemo maestro, zato je kar Stephen.   Domače vaje zagotovo zahtevajo precej discipline. V nekem intervjuju ste omenili, da vas je petje naučilo discipline. Je ta disciplina v profesionalnem zboru podobna tisti v športu – ki ga imate menda tudi radi – ali morda v znanosti oziroma tehničnih vedah?   Da, to je preprost in hiter odgovor. Sama sem rekreativna športnica, po izobrazbi znanstvenica, po poklicu pa umetnica. Lahko primerjam preplet vseh treh področij in vsem je skupna disciplina. V našem sestavu pa še toliko bolj. Celoten korpus mora delovati usklajeno. Vsak posameznik deluje za dobrobit celotnega zbora, kjer se pokažejo povezanost, poznavanje in čutenje drug drugega. Torej disciplina ne sme izostati, saj le tako vsi skupaj dihamo za isto stvar. Glasba je urejena, sistematična in določena; kot taka je razumljiva in posledično razumljena. Kot zanimivost: za razliko od večine mišic glasilke najbolje delujejo, ko so napete. Ko pojemo, zvok prihaja iz naših ust s hitrostjo skoraj 1235 km/h, kar je hitrost zvoka v zraku. Dejstvo je, da je petje podobno športu. Če ne treniraš, če ne vadiš, izgubiš pridobljene sposobnosti. Ta vzporednica discipline se prepleta na vseh področjih.   Kaj pa disciplina in intuicija ali navdih? Kako krmarite med tema dvema pojmoma?   Bom rekla takole: jaz na svoj poklic ne gledam toliko z umetniškim pristopom, ampak bolj tehnično. Intuicija se prepleta, a tehnično se lažje izražam. Harmonija, partitura, ritem – vse ostalo, nadgradnja, pride zatem, ko so temelji dobro postavljeni.   Vendarle sva se prej, ko sva hodili proti snemalnici, pogovarjali o tem, da kljub ugasnjenim telefonom marsikdaj ravno takrat pogledamo na zaslon, ko nas nekdo kliče. Prenos misli, prenos energije. Verjamem, da ko nekdo pomisli nate, skozi zrak in te energije to zagotovo začutiš. In to so zagotovo tudi psihološki učinki petja, o katerih bova govorili v nadaljevanju.   Dobrodošli nazaj v pogovoru s pevko Zbora Slovenske filharmonije, Matejo Langus. Prebrala sem vaše besede, da je petje terapija in da je glasba terapija. To me spomni na filozofijo centra Roy Hart na jugu Francije, kjer deluje tudi naš pianist in vokalni pedagog Sašo Vollmaier. Tam pravijo, da je glas "mišica duše", celostno izražanje človekovega bitja. Kako na vas vpliva ta psihološka nota petja?     S petjem se srečamo že v najzgodnejšem obdobju življenja. Dojenčkom pogosto pojemo z namenom, da jih pomirimo in zazibljemo v spanec. Pesem je emocionalna izraznost govora. Ste se kdaj vprašali, zakaj sploh pojemo? Obstaja več teorij. Charles Darwin je sredi 19. stoletja trdil, da je namen petja pokazati, da je nekdo "fit", da ima dobre gene, kar je bilo povezano z evolucijskim iskanjem partnerja. Po drugi strani sodobnejši psiholog Steven Pinker trdi, da petje nima povezave z evolucijo, ampak gre za ugodje in zadovoljstvo posameznika.   Čeprav so tudi paritveni klici živali v resnici pevsko izražanje.   Tako je. Med tema dvema teorijama se vidi cel diapazon zanimivih in težko preverljivih razlag, zakaj bi človek prepeval. O psihološki noti petja pravijo znanstveniki, da nas petje pripravi na posebno frekvenco. Vdih je relativno hiter, izdih pa počasnejši, ustrajnejši in predvsem nadzorovan. Prav ta umetnost podaljšanega izdiha pri petju značuje umirjeno, sproščeno stanje, začenši pri srčni funkciji. Ko pojemo in podaljšamo izdih, se srce umiri, možgani pa to povezujejo z udobjem, umirjenostjo in zaupanjem. Zato lahko rečemo, da je petje res terapija. Je najbolj prvinska oblika glasbe, najbolj človeška, organska, intimna in osebna.   Kako gledate na razširjenost zborovskega petja v Sloveniji? Na kakšen način petje v zboru gradi skupnost in zakaj menite, da je ta skupnost tako pomembna?   Dokazano je, da petje v skupini oziroma zboru ljudem pomaga, da se počutijo srečnejše in sprejete v družbi. Poleg tega, da petje zmanjšuje raven stresa, pomaga pri predelovanju težkih čustev, skrbi za boljše delovanje imunskega sistema in višji bolečinski prag, izboljšuje tudi pljučno funkcijo in pomaga celo proti smrčanju – tudi to sem nekje prebrala. Petje nas povezuje; podobno kot ekipni športi nam da občutek pripadnosti in empatije. Včasih slišimo znanca, ki poje v zboru, reči: "Tukaj sem se pa res našel." Vse to je petje. V zboru je petje pomembno tudi zato, ker se ego umakne skupnosti. Tam jaz nisem "jaz" in ti nisi "ti", pač pa smo vsi eno – ena skupina, ki diha za isti cilj.   Dobrodošli nazaj v sklepnem delu oddaje. Nastopanje je krona vašega dela, polno adrenalina in čustev. Se vam je v dveh desetletjih v Slovenski filharmoniji pripetila kakšna posebna anegdota? Vemo, da so zborovske zgodbe polne najrazličnejših prigod.   Nastopanje je res krona našega dela. Adrenalin je prisoten, a rekla bi, da je podobno kot doma, ko v zemljo posadiš sadiko, ki si jo vzgojil iz semena, zdaj pa čakaš, da bo zacvetela in obrodila. Z vsakim nastopom in koncertom je tako – nikoli ne gremo na oder brezbrižno. Človek se tega nikoli ne navadi, nikoli ni rutina. Vsakič je nekaj posebnega in te vedno znova dotakne. Zgodilo se nam je že marsikaj. Enkrat sem, recimo, pozabila koncertne čevlje. Kolegom se je zgodilo, da so pozabili partituro, in ko so hoteli pokukati k sosedu, so ugotovili, da tudi on nima not. Na turneji po Evropi, ko smo bili z Ano Netrebko, se je izgubila celotna koncertna garderoba. Takrat smo šli na oder v civilnih oblačilih; pa četudi so bile pajkice in bulerji, glavno je bilo, da je bilo črno. Sodobna interpretacija klasične glasbe! Meni se je zgodil napad kihanja ... Živemu človeku se pač vse zgodi in na koncertih v živo se marsikaj pripeti.   Kaj pa trema?   Trema je vedno prisotna. Tista zdrava trema, ki te skoncentrira. Preden greš na oder, je vedno malo tistega vznemirjenja in adrenalina.     Trema in odgovornost.   Tako je, res je.   Za konec – kaj bi sporočili našim poslušalcem? Zakaj je obisk koncerta Slovenske filharmonije v živo izkušnja, ki je posnetek ne more nadomestiti? Imate morda posebno povabilo za prihajajoče dogodke?   Obisk koncerta Slovenske filharmonije je izkušnja, ker glasba sama po sebi dela čudeže. V živo je vse še toliko bolj intenzivno, saj nam posnetek ne da realne slike izvedbe. Na posnetku so lahko določene pomanjkljivosti popravljene, živa izvedba pa je pristna in edinstvena. Posebej vas vabim na peti koncert abonmaja SMS z naslovom V iskanju odgovorov. Odvil se bo 2. in 3. aprila, na sporedu pa bo mistična, meditativna glasba Arva Pärta, ki se vedno znova dotika tišine. Ob tišini in glasbi se bosta zvrstila še Vivaldi ter Polonkova spevna upodobitev v žalosti pod križem stoječe matere (Stabat Mater). Zboru in orkestru Slovenske filharmonije se bo pridružil še Zbor Hrvaške radiotelevizije. Vabljeni ste tudi na koncert v okviru SOS-a z naslovom Takoj, ki bo 15. aprila v Cankarjevem domu. Sicer pa ste vabljeni na kateri koli koncert katerega koli abonmaja, ki jih ponuja Slovenska filharmonija. Doživite glasbeno izkušnjo v živo in se prepustite terapevtskim učinkom klasične glasbe.   Hvala lepa, Mateja.  Danes smo spoznali Matejo Langus – žensko, ki dokazuje, da sta disciplina in vrhunska umetnost doma tam, kjer je srce odprto. Mateja, najlepša hvala za vašo energijo in za obisk v studiu.   Hvala tudi vam za povabilo.   Ključne besede: Slovenska filharmonija, Zbor Slovenske filharmonije, Klasik Radio, Svetovi odrov, Mateja Langus, Ana Pandur