Svetovi odrov: Svetloba v temi – zadnja vizija Roberta Wilsona

Posebno težo projektu daje dejstvo, da gre za zadnjo režijo nedavno preminulega vizualnega maga Roberta Wilsona, enega najpomembnejši režiserjev 20. in 21. stoletja, katerega asketski minimalizem in matematično natančna igra svetlobe ustvarjata prostor za silovito čustveno izpoved Wagnerjeve glasbe. Pogovor razkriva fascinantno ozadje nastanka te velike mednarodne koprodukcije, pri kateri so ob boku ljubljanski operni hiši moči združile prestižne operne hiše iz Madrida, Bruslja in Vroclava, ter poudarja izjemen pomen prve celovite uprizoritve tega dela v slovenskem prostoru. Oddaja poslušalke in poslušalce vabi k razumevanju opere kot transformativnega rituala, ki skozi Wilsonovo estetiko tišine in koncentracije nagovarja sodobnega človeka v letu 2026.Vabljeni k poslušanju celotne oddaje. Za preglednejše spremljanje vsebine je na voljo tudi transkripcija pogovora.Svetovi odrov: Tristan in Izolda v Ljubljanski operi Ana Pandur: Lepo pozdravljeni v oddaji Svetovi odrov na Klasik Radiu. V današnji oddaji se bomo potopili v delo, ki je s svojim prvim, "Tristanovim akordom", spremenilo potek glasbene zgodovine in pomeni prehod v moderno glasbo. Govorili bomo o Wagnerjevi operi Tristan in Izolda. O delu, ki ga ne spremlja le sloves najtežje partiture, temveč tudi zgodovina škandalov, osebnih tragedij in revolucionarnih preobratov. Ta monumentalni projekt v SNG Opera in balet Ljubljana dobiva še dodatno težo, saj gre za zadnjo režijo legendarnega vizualnega maga Roberta Wilsona. Z menoj v studiu je Marin Blažević, priznani dramaturg, režiser in vodja produkcije nove premiere. Z njim bomo osvetlili ozadje te radikalne ljubezenske drame in pomen njene uprizoritve v našem prostoru. Gospod Blažević, dobrodošli v oddaji. Marin Blažević: Hvala za povabilo, pozdravljeni vaši poslušalke in poslušalci. Ana Pandur: Opera Tristan in Izolda ni nastala v mirnih okoliščinah. Wagner jo je pisal sredi osebnega viharja, preplavljen s prepovedano ljubeznjo do Mathilde Wesendonck in pod vplivom Schopenhauerjeve metafizike volje. Pravijo, da je ta opera rojena iz škandala. Kako se ta intenzivna, skoraj uničujoča energija avtorjevega življenja odraža v sami strukturi dela? Marin Blažević: Za začetek bi rekel nekaj, kar predvidevam, da večina vaših poslušalk in poislušalcev že ve: Tristan in Izolda je ena izmed kapitalnih mojstrovin evropske oziroma t.i. zahodne kulture. Govorimo o delih, ki jih uvrščamo v isto kategorijo kot Bachovo Mašo v h-molu, Ajshilovo Orestejo, Sofoklovega Kralja Ojdipa, Shakespearovega Hamleta; Macbetha ali Michelangelovo Sikstinsko kapelo. Čeprav delo danes z naše perspektive doživljamo kot inovatorsko, kot radikalen poseg v način komponiranja glasbe in še posebej opere, je to danes kanonsko, klasično delo. V tem smislu menim, da bi morali takšna dela – ne glede na to, kako zanimiv je kontekst njihovega nastanka – danes gledati in poslušati predvsem kot samostojne entitete, kaj nam to delo govori z današnje perspektive. Kaj nam to delo sporoča danes, ne glede na Schopenhauerja ali to, ali je bila Wagnerjeva ljubezen do Mathilde Wesendonck realizirana in kaj je realizacija ljubezni takrat sploh pomenila? Tako tudi izven konteksta, zaradi katerega Wagnerjeve opere veljajo za politično kontroverzne. Poskušajmo se mu približati skozi naš čas, našo senzibilnost in našo zmožnost, da to glasbo zares slišimo in razumemo. Ana Pandur: Kot ste že rekli, opera velja za kanonsko delo in mejnik, po katerem glasba ni bila nikoli več ista. Govorimo seveda o tako imenovanem "Tristanovem akordu". To je disonanca, ki se vse do konca opere praktično ne razreši, kar je v tistem času šokiralo poslušalce in odprlo vrata modernizmu. Kako z dramaturškega vidika interpretirate to glasbeno nedorečenost v kontekstu hrepenenja? Marin Blažević: Gre za glasbeni motiv, ki se neposredno reflektira v narativni dimenziji opere. Gre za nekakšen paradoks. Če gledamo opero iz perspektive njenega konca, torej skozi znameniti sklepni monolog Izolde, arijo Liebestod ali "ljubezensko smrt", vidimo paradoks, ki odpira perspektivo življenja v smrti. Trenutek Tristanove smrti je za Izoldo konec njune ljubezni v smislu fizične realizacije, ne pa v smislu samega čustva. V trenutku smrti ljubezen postane absolutna in večna. Postane, kot je rekel tudi sam Wilson, "svetloba v temi". Ta paradoks poudarja prav Tristanov akord – nerazrešenost dramske situacije in čustev, ki jih odpira. Ob tem pa bi rad izzval tradicijo in rekel, da bi raje govoril o "Izoldinem akordu". Ker se opera z njo začne in konča, bi bil morda primernejši naslov Izolda in Tristan. Ana Pandur: Ljubljanska produkcija je nekaj posebnega, saj gre za vizijo nedavno preminulega Roberta "Boba" Wilsona. Wilson je znan po svojem gledališču podob, kjer je vsak gib minimaliziran, svetloba pa ključni element. Kako se njegov hladni, asketski minimalizem ujema z Wagnerjevo vročično, hiperemocionalno glasbo? In na kakšen način lahko dandanes to monumentalno delo doživimo? Marin Blažević: To je odlično vprašanje. Kot sem poudaril že na začetku pogovora, da sta Tristan in Izolda pravzaprav klasično, kanonsko delo evropske ne le opere, glasbe, ampak kulture nasploh, to predpostavlja tudi, da je delo neke vrste standard v opernih hišah, v naši regiji morda nekoliko manj, po svetu pa prav gotovo. To pomeni, da so številni režiserji to delo postavljali na vse mogoče načine, ob tem pa tudi problematizirali ne le samo delo, ampak tudi Wagnerja kot avtorja in skladatelja. Wilsonov pristop je specifičen, saj je njegova estetika takoj prepoznavna. Danes v evropskih opernih hišah redko vidite tako distinktiven slog. V tem smislu tudi Wilsonovo estetiko spremljajo določeni klišeji. Na prvi pogled se njegova estetika zdi skrajno formalistična, minimalistična in hladna. Vendar, če se poglobite, vidite, da je tisto, kar se zdi hladno, pravzaprav prostor za toplino in bližino. Wilson pravi, da se moraš naučiti forme, da bi bil svoboden. V primeru Tristana in Izolde je eden njegovih najlepših citatov ta, da gre pri tem delu za čas – "o prostoru, ogromnem prostoru, kot, da bi ga opazovali skozi okno letala«. V tem smislu, ko govorimo o tako imenovani hladnosti in minimalizmu Wilsonove estetike, se mi zdi, da gre za nekaj, kar se tako le začne. To je prva izkušnja in prvi vtis, toda na koncu se nam zdi — in vi ste v svojem vprašanju to zelo dobro predpostavili — da nas ta minimalizem dejansko pripelje do eksplozije čustev. Gre za vrsto gledališča, ki zahteva potrpežljivost. A zelo kmalu zatem, ko ugotovimo, kako ta estetika deluje, prepoznamo, da za to disciplino, strogostjo, skorajda arhitekturo scene in matematično natančnim gibom stoji predpostavka svobode, kreativnosti in neke ultimativne lepote. Ana Pandur: Wilsonova smrt med pripravami je projektu dodala tragičen podton. Kako ekipa ohranja njegovo vizijo in kakšen izziv je za pevce, da morajo v štiriurnem maratonu ohranjati to specifično statičnost, medtem ko orkester pod njimi dobesedno rohni? Marin Blažević: Statičnost je še en pojem, ki se pogosto povezuje z Wilsonovim teatrom. Ta "statičnost" je pravzaprav le odsotnost odvečnega. Gre za izjemno koncentracijo in fokus na tisto, kar je bistveno, a neizrekljivo. Težko si zamislim večjo bližino med režiserjem in Wagnerjevo estetiko, še posebej v povezavi s Tristanom in Izoldo ter tristanovim akordom. Skorajda lahko rečemo, da je Tristanov akord — ali tisto, kar bi jaz raje imenoval "Izoldin akord" — pravzaprav nekakšna formula Wilsonovega gledališča. Kako pravzaprav gledati Wilsonove predstave. Za pevce je to ogromen izziv. Tisti, ki mentalno in fizično razumejo ta slog, bodo gledalcem pričarali izjemno intenzivno in dinamično izkušnjo, čeprav je na površini vse videti hladno. Ko gre za glasbo, ki, kot pravite, grmi v ozadju petja, gre dejansko za popolnoma nasproten način petja in izkušnjo opere v primerjavi s tradicionalnim italijanskim belkantom. Tam se predpostavlja, da orkester predvsem spremlja pevca, ki je meni osebno enako ljuba tradicija, medtem ko se pri Wilsonovi ideji glasbene drame glasbeno in dramsko, igralsko in pevsko zlijejo v celoto. Tako glas postane enakopraven instrument v celotnem orkestru. Ana Pandur: Postaviti Tristana in Izoldo je za vsako operno hišo velik zalogaj. Za Ljubljano je to zagotovo dogodek desetletja. Zakaj je za slovenski kulturni prostor ključno, da to delo slišimo prav zdaj? Marin Blažević: Če bi na to vprašanje odgovarjal z določeno mero previdnosti, ker prihajam iz hrvaške kulture in si ne bi upal utemeljevati, zakaj je za slovensko kulturno sceno pomembno realizirati Tristana in Izoldo. vendar je dejstvo, da Tristan in Izolda v Ljubljani ali Mariboru še nikoli nista bila producirana kot celovita predstava. Situacija na Hrvaškem je skoraj identična. Uprizoriti takšno kapitalno delo prvič je že samo po sebi dogodek. Ljubljanska opera je s tem naredila velikanski korak hkrati proti preteklosti in proti prihodnosti. Ana Pandur: Seveda je neizogibno tudi vprašanje vzdržljivosti. Govorimo o štirih urah čiste koncentracije. Ali drži, da so v zgodovini nekateri dirigenti in pevci dobesedno pregorevali ob tem delu? Hkrati pa me zanima, kje vi vidite največje tveganje pri tej produkciji. Ali gre za tehnično zahtevnost ali morda za emocionalno izčrpanost? Marin Blažević: Gre za oboje. Projekt je dodatno zahteven, ker smo se odločili za sodelovanje z Wilsonom in njegovo ekipo. Vendar sem prepričan, da nam bo uspelo. Obstajajo dela, za katera čutiš obveznost, da jih realiziraš. Verjamem, da se bodo ob koncu vse težave zdele zanemarljive in da si bomo zapomnili le lepe dni – kot pravi tista pesem, ki pa ni Wagnerjeva (smeh). Ana Pandur: Wagnerja pogosto spremljajo stereotipi, da je težak, dolgovezen in politično sporen. Kako bi to opero predstavili nekomu, ki je vajen hitrih digitalnih formatov? Kaj je tisto univerzalno, kar bo premaknila gledalca v letu 2026? Marin Blažević: To je pomembno vprašanje za novo občinstvo, glede na to, da Wagnerja spremljajo različni predsodki. Danes smo navajeni gledati serije na Netflixu po deset ur zapored. Tudi v dramskem gledališču danes ni redkost, da gledamo predstave, ki trajajo zares dolgo, in če so dobre, občinstvo s tem nima težav. Trajanje Wagnerjevih oper je prav tako relativno. Poskrbeli smo, da našemu občinstvu v odmorih, ki bodo trajali dlje kot pri drugih opernih ali baletnih predstavah – približno trideset minut –, omogočimo, da nekaj pojé ali popije in tako zdrži nadaljevanje. Vendar pa gre za tako intenzivno in fascinantno glasbo, da se je meni ob gledanju ali poslušanju Tristana in Izolde vedno zdelo, da mine hitreje kot nekatere druge opere. Današnjega občinstva ne smemo podcenjevati – poglejte uspeh filma Oppenheimer, ki prav tako zahteva visoko koncentracijo. Wagnerjev Gesamtkunstwerk je prav to: združitev scene, kostumov, petja in igre v eno fascinantno celoto. Posebej bo to prišlo do izraza v predstavi, ki si jo je zamislil in do zadnjega dne svojega življenja režiral Robert Wilson, ki je pravi predstavnik Gesamtkunstwerka v gledališču. Ana Pandur: Pri tej uprizoritvi sodelujete z vrhunskimi ustvarjalci, kot je dirigent Jacek Kaspszyk, pa tudi z domačimi močmi, kot je dirigent Jakob Barbo in ansambel SNG Opera in balet Ljubljana. Kako se srečujeta svetovna zapuščina in energija mlajše generacije? Marin Blažević: Mislim, da je zelo pomembno takoj povedati, da je danes v svetovnem merilu zares težko najti pevce, ki bi lahko odpeli Tristana in Izoldo, zato sta glavna solista običajno gostujoča umetnika. Smo pa izjemno ponosni, da so v ostalih glavnih vlogah trije odlični slovenski solisti: Monika Bohinec (kot Brangäne), Peter Martinčič in Jože Vidic, pridružila pa se jim bo še Dubravka Šeparović iz Zagreba. Za večino od njih je to debi v tem repertoarju – izkušnje, resne izkušnje z wagnerjanskim repertoarjem ima samo Monika Bohinec, ki je to vlogo že pela - kar je ključen umetniški trenutek za njihove kariere. Ana Pandur: Priprave na spektakel, Wagnerjevo opero Tristan in Izolda, so polne napetosti. Se je med vajami zgodil kakšen trenutek, ko ste si rekli, da je nekaj nemogoče, pa se je nato skozi Wilsonovo estetiko vse postavilo na svoje mesto? Nam lahko zaupate kakšen detajl iz zakulisja ljubljanske Opere? Marin Blažević: : Pa poglejmo, povedal vam bom zgodbo o tem, kako je sploh prišlo do te produkcije, saj gre za zares neverjetno zaporedje naključij. Danes, ko razmišljam o tem, do kod smo prišli, si vsak trenutek rečem, da gre za nekaj skoraj nemogočega. Pred približno tremi leti smo v reški Operi pripravljali predstavo Pikova dama, v kateri je eno glavnih vlog pela Dunja Vejzović, hrvaška mezzosopranistka, ki je veliko sodelovala z Robertom Wilsonom. To je bila njena poslovilna predstava pri 80 letih. Pela je vlogo grofice in Wilsona je povabila, naj jo pride poslušat na njeno poslovilno izvedbo. Bil sem prepričan, da je to popolnoma nemogoče, vendar je Wilson v Madridu prekinil vaje za Turandot, sedel na letalo, prišel in si ogledal predstavo. Dunja Vejzović je ena največjih wagnerjank v našem prostoru in je z Robertom Wilsonom veliko sodelovala. Tako sem ga spoznal. Pozdravila sva se, se pogovarjala in pri tem bi se zgodba lahko končala. Približno mesec dni kasneje sem čistil svojo mapo z nezaželeno pošto in našel lastnoročno napisano pismo Roberta Wilsona. Napisal je, da bi si zelo želel sodelovati pri kakšnem projektu in naj se mu oglasim, ko se pojavi priložnost. To sporočilo bi lahko popolnoma izginilo med nezaželeno pošto – to je bilo prvo neverjetno naključje. Ko je Marko Hribernik postal direktor Opere v Ljubljani, se mi je zdelo, da je to projekt, ki mora pristati v Ljubljani. Marka sem povezal s celotno ekipo Roberta Wilsona. Naslednje naključje pa je bilo to, da takrat, ko smo se odločili za Tristana in Izoldo, sploh nismo vedeli, da je Wilson v svoji celotni karieri ta projekt že trikrat poskušal realizirati, pa mu nikoli ni uspelo. Zadnji poskus je bila koprodukcija med operami v Los Angelesu, Madridu in Bruslju, ki je prav tako propadla, ko je opera iz Los Angelesa odstopila. Tu smo nekako na "zadnjem vlaku" vskočili mi iz Ljubljane. Povezali smo se z gledališčem Teatro Real iz Madrida, opero La Monnaie iz Bruslja in drugimi vodilnimi opernimi hišami v Evropi, kasneje se nam je pridružila še opera iz Vroclava. Takšni projekti običajno nastajajo pet let, mi pa smo ga realizirali v trinajstih mesecih, kar je svetovni rekord za Wilsonovo produkcijo. Lahko si samo predstavljate, s kakšnimi izzivi smo se spopadali. Zanima vas detajl iz zakulisja? Pogosto se nam je zdelo, da gre za nemogočo nalogo. V posebno veselje pa mi je, da so nam kolegi iz madridskega Teatra Real – ki imajo največ izkušenj z Wilsonovimi postavitvami - priznali, da smo podrli rekord in da si niso predstavljali, da je tako produkcijo mogoče izpeljati v tako kratkem času.Zadnje in morda najbolj žalostno naključje pa je bil sam odhod Roberta Wilsona sredi tega procesa. Vendar je v več etapah dejansko vodil vaje v Ljubljani in predstavo režiral skupaj z izvajalci. Vsem v ljubljanski Operi se zdi, da je vsak dan znova "nemogoča misija", vendar ne odstopamo. Ana Pandur: Za konec pa še: kaj si želite, da bi gledalke in gledalci odnesli domov, po zadnjem akordu, ko ugasnejo luči Wilsonove opere v Ljubljani? Marin Blažević: Moja želja in želja večine nas v ljubljanski Operi je, da po tem, ko zapustite gledališče, v vašem življenju nič več ne bo tako, kot je bilo prej. Ana Pandur: : Današnja oddaja nas je popeljala v osrčje Wagnerjeve religije ljubezni. Tristan in Izolda v ljubljanski Operi ni le predstava, temveč ritual, ki nas skozi vizijo Roberta Wilsona vabi k popolni predaji umetnosti. Premiera, ki bo 5. februarja 2026, bo nedvomno vrhunec sezone, ki ga ne smete zamuditi, saj bodo takrat v ljubljansko operno hišo uprte oči svetovne operne javnosti. Gospod Marin Blažević, hvala lepa za vaše dragoceno razmišljanje in vpogled v proces nastajanja tega mita. Marin Blažević: Hvala vam in svetujem vsem: pohitite na blagajno, predstave so skoraj razprodane. Ana Pandur: To je bila oddaja Svetovi odrov na Klasik Radiu. Z vami sem bila Ana Pandur, hvala za pozornost in slišimo se znova med svetovi umetnosti in zvoka.